Dare  Kocmur

Povzetek

Zmanjševanje škode na področju drog v konceptualnem pogledu združuje dve osnovni ravni delovanja in razumevanja. V praktičnem pogledu gre za uvajanje pragmatičnih pristopov, ki računajo z realno dosegljivimi cilji (na podlagi analize posledične škode v kontekstu družbenih dejavnikov), v kontekstu politike do drog pa predstavlja prelom s paradigmo boja proti drogi, katere značilnost je v osnovi percepirana kot omejenost, katera – v ideološkem in moralnem pogledu -  vztraja na osi med represijo in zdravljenjem. S perspektive socialnega dela govorimo o konceptu, ki akceptira pojav uživanja drog na način prilagajanja realno dosegljivim ciljem na ravni individualnih obravnav ter v zavzemanju za tiste vidike normalizacije, ki preprečujejo nepotrebno škodo, ki nastaja tudi zaradi neustreznega družbenega odziva na pojav drog. Izhajajoč iz zadnjega dejstva se nujnost uvajanja pragmatičnih ukrepov dotakne do sedaj utrjenih konceptov ter skozi uvajanje zagovorništva novih pristopov hkrati analizira samoumevnost dosedanjih predpostavk ideološkega samo-razumevanja »boja proti drogi«. Zato tudi pravimo, da se zmanjševanje škode giblje med pragmatizmom in novo paradigmo, se pravi med tem, kar v praksi lahko koristnega počnemo s programi zmanjševanja škode, ki so že dosegli strokovno in družbeno verifikacijo ter  tistimi vidiki pragmatičnih pristopov, ki v svojem uveljavljanju trčijo ob zakonske in ideološke ovire, s tem pa tudi postavijo pod vprašaj dosedanjo politiko, strategijo in zakonodajo.  V tem okviru je socialno delavski pristop najbolj izrazit v delovanju nevladnih organizacij. Eden od najstarejših primerov v slovenskem prostoru je delovanje Društva Stigma.

Ključne besede:

zmanjševanje škode, akceptiranje pojava drog, stigmatizacija, normalizacija, analiza uporabniških potreb, pragmatičnost

1. Uvod

Od začetka 90. let smo priča velikemu razmahu uživanja nedovoljenih drog v Sloveniji, kakor tudi nasploh v ostalih vzhodnoevropskih državah. Novonastali socialni vakuum kot učinek tranzicije v spremembi sistemov je zaradi globalnih pretresov v družbenem dogajanju poleg socialnih in ostalih sprememb, povzročil tudi kolizijo vrednot in usmeritev, depresivno reakcijo in dezorientiranost pri mnogih, ki se v "novem" svetu niso znašli. Dobršen del tega praznega prostora je seveda zapolnil tudi val prekupčevanja z ilegalnimi drogami in posledično z eksponentnim naraščanjem uživanja drog. Pri nas tovrstnih izkušenj, ki bi ponujale možnost učinkovitega sistemskega ukrepanja na začetku 90. še ni bilo (posamezni napori še niso sistemski ukrep). Panične reakcije in iracionalna stališča v zvezi z drogami so največkrat obratno od pričakovanih učinkov samo pospešile širjenje fame, ter enigme okoli drog, tako da so ciljne skupine med mladimi, tiste bolj nagnjene k rizičnemu obnašanju, obtičale v praznini med dušebrižniško javnostjo in ideologijo, ki na koncu prepričuje samo še - že prepričane.

Politika do drog na ravni EU akcijskega načrta (s tem ne mislimo na specifične strategije posameznih evropskih držav) je v nekaterih bistvenih premisah še vedno obremenjena z logiko vojne proti drogam, ki so jo v okviru vseh podpisnic mednarodnih konvencij monopolizirale ZDA. Ko mislim na bistvene premise govorim o vrednostnem okviru, o dosedanji paradigmi, ki je sprega represije in zdravljenja ter s tem povezano retoriko. Seveda v evropskem primeru ne naletimo na tako drastične idiotizme, ki so značilni za Ameriko (npr. da nekdo sedi 20 let v zaporu zaradi dveh rastlin konoplje, nekdo drug pa nikjer ne more dobiti sterilnih igel…). Orožje pregona in represivne (ne)tolerance je v našem primeru – še vedno - nefleksibilna zakonodaja, ter militanten redukcionizem nekaterih diskurzov: medicinskega, vzgojnega, religioznega in medijskega. Taka politika se drogam do sedaj ni uspešno postavila po robu. Problem je pravzaprav v tem načinu postavljanja po robu, ki - kar zadeva droge - zmerom trči na preveliko vztrajnostno silo, namesto, da bi težili k preusmerjanju in možnemu nadzorovanju toka. V tem je videti določen učinek nekaterih delov nizozemske politike do drog, katere akterji pravijo, da imajo veliko izkušenj z vodo, ki je njihov največji naravni sovražnik. V tem vidijo določeno analogijo z racionalno politiko do drog katere značilnost je preusmerjanje toka, omogočanje vsaj delnega nadzora. V nekem smislu je prav simptomatično, da je Amsterdam kot mesto za katerega je veljalo, da ima učinkovitejšo strategijo glede vprašanja drog,  preplavljen z neštetimi kanali in mostovi...

Dosedanja politika v svetu nasploh se je usmerila predvsem k izkoreninjenju uživanja ter preprečevanju ponudbe, ne pa tudi k uspešnim metodam zajezitve povpraševanje po drogah in zmanjševanju škodljivih posledic uživanja drog, ki jih utrpijo posamezniki in družba.

Mnogo tistih, ki so iz različnih nagibov začeli uživati droge so čutili posledice vojne proti drogam. Večina njih je bila potisnjena v nepotrebno kriminalizacijo, socialno obubožanje, poslabšanje zdravja, stigmatizacijo ter marginalizacijo – kar lahko vse skupaj  povzamemo v pojmu džankizacije, ki je značilna za tisto populacijo uživalcev drog (uporabnikov heroina), ki je v družbi najbolj opazna in problematična. V ne-represivnem okviru fenomen džankizacije ni nujno spremljevalen pojav. V tem okviru ne gre za dilemo v zvezi z vprašanjem škodljivosti drog, ki jo lahko v različno strukturiranih modelih, oz. tipologijah uživanja opišemo, temveč za načelo, da je treba vsem tistim, ki se kljub znanim nevarnostim in predvidljivemu riziku odločijo za uživanje drog in kasneje doživijo vse negativne posledice, omogočiti, da čimbolj konstruktivno ohranijo svojo eksistenco kar jim na daljši rok omogoča tudi več možnosti, da jo v terapevtskem smislu potencialno vzpostavijo na novo.

Sredi 80. let so strokovnjaki in različne službe, ki se ukvarjajo z problematiko drog v večini evropskih držav, prvič prišli do spoznanja nujnosti o združitvi zdravstvene in socialne skrbi za konstituiranje osnovnih življenjskih pogojev (bivalno okolje in ustrezno socialno in zdravstveno oskrbo) za odvisnike od drog. V začetku 80. let je pristop, ki zadeva zniževanje škode začel pridobivati na pomembnosti. Čeprav je v Holandiji in Švici ustrezen teoretski in konceptualni okvir obstajal že pred koncem 70. let, je nevarnost eksplozije epidemije širjenja virusa HIV med IUD populacijo pomenila aktualni razlog za ukrepanje. Epidemija bolezni AIDSA je zlomila stare nastavke v mišljenju in konceptualnih pristopih, ki zadevajo to področje.

Zmanjševanje škode na področju drog (Harm Reduction) se v svojem bistvu nanaša na politike (konceptualne pristope) ter praktične programe z namenom zmanjšanja škode, ki nastaja v povezavi z jemanjem (nedovoljenih) drog. Razločevalna poteza koncepta zmanjševanja škode je prej v osredotočenju na preventivo škodljivih posledic rabe drog,  kakor pa na preventivi jemanja drog kot takih.  Kolikor je zamolčana predpostavka preventive jemanja drog doseganje družbe brez drog (kar je zgolj utopija), je odgovor zmanjševanja škode v naslavljanju na realno dosegljive cilje, ki so vidni v zmanjšanju okužb, zmanjšanju stopnje smrtnih primerov, zmanjšanju posledičnega kriminala in trpljenja ter izboljšanju socialnega, zdravstvenega in ekonomskega stanja uporabnikov. Zmanjšanje porabe drog in s tem posledične škode samo z represijo, zdravljenjem, ali primarno preventivo ne more biti realen cilj kar je že dolgo časa očitno glede na slabšanje situacije v svetu in pri nas. Vseh ne moremo ozdraviti (ti so le vrh ledene gore), vseh ne moremo strpati v zapor (vsaj dokler živimo v nekakšni demokraciji) in vseh ne moremo vpreči v ideologijo primarne preventive kolikor se zavedamo aktualnih družbenih in socialnih razmer (namesto tega se število uporabnikov drog žal ne zmanjšuje, kvečjemu narašča). Strategija zmanjševanja škode torej podrazumeva drugačno merjenje rezultatov.

Temeljno spoznanje koncepta zmanjševanja škode je v dejstvu, da so droge z nami in da bodo z nami tudi ostale. Zgodovinsko nesporno dejstvo je, da so z nami ves čas v vseh civilizacijah. Kar se v času spreminja so zgolj razlike v  družbenih in kulturnih kontekstih v katerih se droge pojavljajo – ter s tem tudi v družbenih odzivih nanje -  medtem ko se droge kot družbeno dejstvo - nikoli ne nehajo pojavljati. Izkoreniniti droge? Navsezadnje kako naj bi jih? Lahko bi se vprašali zakaj so sploh tu, če se dotaknemo samo »naravnih« rastlin na tem planetu? Mar predstavljajo motnjo v božjem načrtu? Ali pa so samo kot diabolična skušnjava ena od preprek, ki bi jih morali nemoteno preiti, da bi sebi dokazali, da smo v moralnem pogledu neomajni? Bo križarska vojska proti drogam uničila vse nasade kokinih grmov v latinski Ameriki?… vse nasade konoplje, ki raste skoraj povsod?… vse nasade afganistanskega maka za pridelavo opija?… kako bomo preprečili ilegalne postopke za  izdelavo prekurzorjev, ki so potrebni za nadaljnjo izdelavo ostalih sintetičnih, dizajnerskih drog ali zdravil?

Ko se v časopisnih novicah pojavljajo nove navedbe o uspehih boja proti drogam, kot npr. v Dnevniku z dne 19. julija 2000, ko naj bi poostrili nadzor nad distribucijo kalijevega permanganata kot ene od ključnih sestavin za predelavo koke v kokain (v svetu naj bi bilo samo 8 proizvajalcev te kemikalije) se pozablja na logično posledico, da tudi v primeru, ko bi lahko imeli nad tem popoln nadzor, je v nadaljevanju samo vprašanje časa kdaj bi medelinski kartel, ki je bil takrat v  Kolumbiji nekakšna država v državi, sam vzpostavil svoj laboratorij za proizvodnjo te kemikalije.

Izza ideologije vojne proti drogam (ki naj bi potekala pod krinko skrbi za soljudi) se v resnici skriva mehanizem razločevanja in diskriminacije.

»Droga je element političnega razmerja, saj se prek meje prepovedi, ki je politično konstituirana, ureja odnose med ljudmi in jih razvršča v različne kategorije, ki so v različnih družbeno-kulturnih kontekstih različno sprejete. V širši družbi (kulturi) se prepovedane droge uporablja za povzročanje strahu med ljudmi. Medtem, ko sta tobak in alkohol družbeno sprejemljivi drogi, so druge droge nesprejemljive – in njihovi uporabniki tudi. Na podlagi tega razlikovanja je oblikovana globalna politika do drog. Terensko delo in analiza pogovorov z uporabniki pa potrjujeta, da je droga element političnega razmerja. Prepovedana droga je merilo razlikovanja med ljudmi, saj so tisti posamezniki, ki jo uporabljajo, onkraj tolerančnega praga. Uporabniki prepovedanih drog so prek monopolnih diskurzov umeščeni v kategorijo bolnih, patoloških, nesprejemljivih, deviantnih, kriminalnih, tujih.« (Kvaternik – Jenko, I., 2006)

Inavguracijo vojne proti drogam so v prejšnjem stoletju  vpeljali v ZDA, kar je z podpisom mednarodnih konvencij drugih držav dobilo globalen značaj. Vendar je vsaka vojna kot taka že sama po sebi dokaz za neuspešen izid prizadevanj, ki naj bi jih dosegli v miru. V primeru vojne proti drogam se ritualno obnavlja mit o ločnici  med "bolnim" in "zdravim«, tj.  tujostjo »narkomanov« na eni strani in navidezno normalnostjo občestva na drugi.  Vojna proti drogam anticipira pravzaprav vojno proti človeški naravi in v tem kontekstu - pod krinko človeške skrbi - predstavlja obliko prikritega totalitarizma, ki je vnaprej obsojen na neuspeh. Osnovna premisa tega dejstva je v tem, da se proti človeški naravi ne morete boriti. Tisto kar se izplača, je boriti se za ljudi, ne pa proti njim. Analogijo tega paradoksa lahko povežemo z minulim projektom real socializma, z sovjetsko ideologijo razrednega boja in brezrazredne družbe katera se nenehno odlaga v slabo neskončnost. Kakor, da bi bila predpostavka vojne proti drogam, da bo nekoč - vsaka vojna se enkrat konča - nastopilo stanje, ko po nekem čudežu ne bo več drog, oz. ljudi, ki uživajo droge. Fantom »Drug free society«. Po drugi strani pa – v isti meri kakor je bil razredni boj še donedavno »večen« - vojna proti drogam vztraja na istem, cikličnem vračanju in obnavljanju stanja, ki ga pravzaprav sama vzpostavlja. Logika imperializma v ameriški politiki do drog se paradoksno prekriva z logiko minulega sovjetskega imperializma v težnji k »revolucionarnim« družbenim spremembam.

Zmanjševanje škode kot potencialno nova paradigma v kontekstu politike do drog predstavlja prav tisto kar v dani družbeni sferi zmerom simptomatično manjka in je bilo v pozitivnem pogledu značilno v nekaterih antičnih družbah: kultura uživanja drog. Razlika je v tem, da danes koncept zmanjševanja škode implicira kompleksen odgovor na pomanjkanje pravega odnosa do fenomena uživanja drog, ki je značilen za moderno civilizacijo in ga ne moremo enačiti z arhaičnimi oblikami uživanja v katerih so potekali različni procesi v razponu od uzakonjenih  praznovanj Dionizovega tipa pa tja do šamanskih izletov v svet magije in okultnega. Danes gre za to, da je droga postala predmet menjave, blago na največjem svetovnem črnem trgu – kar je cena prohibicije - in s tem izgubila tisto odločilno razsežnost skozi katero uživanje drog uzremo tudi drugače.

 »Življenje, ki nam je usojeno, je pretežko. Povzroča nam preveč bolečin, razočaranj in nerešljivih nalog, zato se ne  moremo izogniti blažilnim sredstvom, ki nam pomagajo, da ga lahko prenašamo. Takšna sredstva so: velika odrekanja, ki nam pomagajo zmanjšati občutek bede, nadomestne zadovoljitve, ki jo zmanjšujejo in opojna sredstva, ki nas naredijo zanjo neobčutljive.« (Freud, S., Nelagodje v kulturi )

Navedeno dejstvo vzpostavlja distanco do vladajočega govora o drogah v katerem se prav vsako uživanje apriori označuje z avto-agresivnim vedenjem ali patološkimi mehanizmi bega. Prav tako tudi do tistih psihiatričnih  interpretacij, ki vztrajajo na podobnih stališčih. Z večnim vsiljevanjem vloge bolnika ter interpretacij jemanja droge kot osebnostne motnje, se spregleda tisto »uživanje«, ki ga prinaša omenjen Freudov pogled, tj. tisti, ki upošteva nevarnost neželenih posledic in se jim s tem izogiba.  Poleg tega je določenim drogam (glede farmakoloških dejstev ter kulturnega konteksta, ki jim pripada) tudi že – v večji meri - inherentna varnejša in nadzorovana uporaba (npr. pri kanabisu).

Kolikor bi v zmanjševanju škode sledili samo pragmatizmu, ki sledi politiki umazanih/čistih igel in s tem pristaja na manjše zlo, si s tem zapremo pot do tega v čemer je esencialen pomen oz. bistvena konsekvenca zmanjševanja škode: naučiti se živeti z drogo – v pomenu zavedanja, da tega ni mogoče izkoreniniti - upoštevati kombinacijo načela ugodja in načela realnosti ter vzpostaviti tisto paradigmo tolerance, ki se zaveda tudi škode, ki jo prinaša neustrezen družben odziv.  Tu smo onkraj vsakega zagovorništva uživanja kot takega ali zgolj apriorne kritike uporabe drog, ki bi vzpostavljala lažno dilemo: ali ste za droge ali ste proti njim? Droge so bile, so in bodo ostale. Samo zaradi različnih stališč se to stanje ne bo spremenilo! Vprašanje je kako živeti z njimi, ne da bi si povzročili preveliko škodo zaradi njih samih, ali pa zaradi politike, ki smo jo zaradi njih vzpostavili. Ves čas govorimo o odnosu do pojava v širšem družbenem kontekstu. Na ravni individualne svetovalne obravnave pa gre vedno v večji meri za prilagajanje realno dosegljivim ciljem.[1] Sposobnost sprejemanja odgovornosti za sprejemanje lastnih odločitev in (ne)interes posameznika glede uporabe drog pa je v največji meri odvisen od njega samega in od kompleksnega spleta vseh družbenih silnic in odnosnih sistemov, ki na nivoju vzroka in posledice spremljajo takšno ali drugačno njegovo odločitev. Naučiti se živeti z drogo pomeni ozavestiti priznanje drugega dela družbenosti, nečesa kar ne služi zgolj splošnim družbenim interesom v sferi družbene reprodukcije, temveč upošteva temeljno dvojnost (načelo ugodja / realnosti), upoštevanje resničnega stanja sedanje aktualnosti ter dejstva, da droge ne bodo izginile.

Kolikor bi si želeli pričarati imaginarij ameriške fantazme »drug free society« - dokler jo jemljemo brez njej lastnega cinizma, samo kot banalizirano utopijo, ki sodi v Disneyland - bi jo morda lahko uzrli samo kot fantastično prispodobo radikalnega zloma sedanje civilizacije, kot epistemološki prelom z obstoječimi vidiki družbenih razmerij ter zavesti. Družba brez drog?  Morda, vendar potemtakem tudi družba brez vsake diskriminacije, izkoriščanja, vojne, lakote, orožja, ekološkega samouničevanja, nepotrebnega trošenja in vsega drugega kar nas opredeljuje/uničuje.

Splošno razširjeno pojmovanje zmanjševanja škode razločuje škodo na različnih nivojih: individualni, skupnostni, družbeni - ter v različni tipologiji škode: socialni, zdravstveni in ekonomski. S to širino pregleda nad področjem vpeljuje koncept zmanjševanja škode analitičen pristop na različnih segmentih ter s tem ponuja praktične rešitve v načrtovanju konkretnih intervencij kakor tudi v načrtovanju politik in širših družbenih ukrepov. S tem zagovarjam tezo, da uvajanje pragmatičnih ukrepov procesualno prehaja že v spreminjanje zastarele paradigme (ideološke simbioze represije in zdravljenja) kar pomeni, da z uvajanjem praktičnih, pragmatičnih sprememb zmanjševanja škode prihaja tudi do zahtev po spreminjanju dosedanjega globalnega odziva na pojav drog.

Za razliko od tradicionalnega pristopa, ki ocenjuje uspeh preprečevanja in terapije z abstinenco kot končnim in edinim ciljem, daje  praksa zmanjševanja škode prednost (v pomenu izhodišč za obravnavo) omogočanju vzpostavljanja stikov uporabnikov drog z službami, ki na socialnem in zdravstvenem področju nudijo potrebne in želene intervencije (zamenjava igel, terensko delo, informiranje, svetovanje, substitucijski programi, detoksikacija, etc). S krepitvijo stikov se veča možnost ojačanja socialne kompetence uporabnikov drog. Socialna kompetenca ni nekaj kar naj bi si posameznik lahko šele priboril z doseganjem »abstinence«, temveč ima do nje pravico v vsakem primeru. Na ravni posameznika je sicer  najbolj učinkovit vidik zmanjšanja škode popolna opustitev drog. Vendar pa popolna opustitev drog  predstavlja le eno od možnih izbir posameznika, zaradi česar abstinenca ne more biti zahtevan cilj kot predpogoj za vključevanje v programe zmanjševanja škode. Koncept zmanjševanja škode tako premosti nevarnost izključevanja, ki v prejšnjem izhodišču »boja proti drogi«  nastane na podlagi vsiljene in zožene izbire (»če ne želiš v terapijo pa ostani na cesti«). S tem pa v družbi dosežemo večji nadzor nad dogajanjem, ki ga sicer v primeru skrite populacije kot posledice izključevanja, nimamo. S tem, da se cilj abstinence ne postavlja na prvo mesto še ne pomeni, da se s tem zmanjšuje njen pomen ali vrednota. V realnem svetu je tako, da je lahko samo ena od izbir in možnosti.

Pod ukrepe zmanjševanja škode uvrščamo vse, kar zmanjšuje tveganje poškodb pri uživanju drog. Strategija se je začela hitreje razvijati v zadnjih dvajsetih letih, predvsem zaradi pojava AIDS-a in drugih prenosljivih bolezni in spoznanja, da so intravenozni uživalci drog ena od skupin z večjim tveganjem, oziroma da se virus HIV prenaša med drugim tudi preko injekcijskih igel, ki jih injicirajoči uživalci drog uporabljajo. Nastopile so tudi spremembe v stroki. Čedalje več strokovnjakov na različnih področjih (zdravstvo, sociala, pravosodje, ekonomija, policija[2]) je začelo priznavati, da politika prohibicije do drog ni prinesla želenih rezultatov. Etnografska in epidemiološka raziskovanja so pokazala, da so tradicionalni pristopi in preventivna ukrepanja na področju drog največkrat le malo uspešni pri doseganju "težko dosegljivih" skupin uporabnikov nedovoljenih drog, saj se ne orientirajo po potrebah in zahtevah te populacije. Zaradi vseh teh ugotovitev je prišlo do vpeljevanja različnih programov/projektov, ki jih danes pri nas poznamo pod imeni: programi zmanjševanja škode, nizkopražni programi za uporabnike nedovoljenih drog, uporabnikom prijazni programi, programi, ki sprejemajo uživanje drog (po sintagmi socialno delo, ki sprejema uživanje drog). (Herwig Lempp, J., Stover, H., 1992)

2. Diskurz o drogah - blodenje v krogu

Tema pričujoče razprave razpira večno aktualnost strokovnih debat o problematiki (zlo)rabe drog v javnih diskusijah po svetu in pri nas. Premislek izhaja iz osnovnih konceptov zmanjševanja škode, v tej zvezi določenih teoretskih nastavkih pa sledi predvsem področju uživanja heroina. V besedilu želim izpostaviti predvsem konceptualni okvir, ki postavi pod vprašaj nekritično samorazumevanje različnih smeri v obravnavi drog. Možnost produktivne diskusije, ki bi z etnografskim raziskovanjem in analizo konstitutivnih pogojev družbene reakcije na pojav, lahko segla v področje sprememb politike do drog, so v slovenskem prostoru že od začetka 90. let naprej začrtale zgodnje raziskave, različne publikacije ter strokovna srečanja in konference. V začetku devetdesetih je začela delovati Stigma s prvim programom zmanjševanja škode v centralno vzhodni Evropi, leta 1992 izide za področje drog prelomna številka Časopisa za kritiko znanosti – Droge na tehtnici, leto kasneje raziskava Vita Flakerja z sodelavci Droge in nasilje, začne izhajati edicija Mreža drog, ki jo ureja Bojan Dekleva, ki leta 1997 kulminira z zbornikom Politika droge: zmanjševanje škode z domačimi in tujimi avtorji, leta 1999 izide posebna trojna številka Socialnega dela, ki je posvečena zmanjševanju škode, vmes potekajo strokovna srečanja in konference (mednarodni posvet o terenskem delu na Otočcu, 13. mednarodna konferenca o zmanjševanju škode v Ljubljani). Leta 2002 dobimo izčrpno delo »Živeti s heroinom« I.,II.,  dr. Vita Flakerja z sodelavci, ki se loteva družbene konstrukcije pojava in zmanjševanja škode. Eno od kulminacij teoretskih prizadevanj na tem področju lahko zasledimo v doktorski disertaciji Ines Kvaternik Jenko, »Droge kot element političnega razmerja« (2004), v kateri se loteva temeljnih razločevalnih potez, ki oblikujejo globalno politiko do drog (vojno proti drogam, ki še vedno traja) v čemer – po jasnih izpeljavah avtorice - Slovenija ni izvzeta. Strokovnih srečanj je bilo še več, tu povzemamo najbolj prelomne.

Predvsem zadnjih 15 let smo v Sloveniji priča pogostim kontroverzam in kopičenju nesoglasij med različnimi akterji na medinstitucionalni ravni,  zastopniki različnih usmeritev v obravnavi drog ter civilne javnosti. Pred kratkim smo dobili nacionalni program, ki deklarativno sicer združuje vrsto različnih ukrepov, vendar pa po mojem mnenju (dokler gre za kontekst dokumenta) ostaja na mestu psevdoliberalnega pristopa na način dopuščanja razlik, ki ostajajo znotraj istega, t.j. manka osnovne paradigme, ki bi temeljila na podlagi logičnih izpeljav vseh novih in kritičnih spoznanj.  Deklarativno zahteva pluralnost, a paradoksno jo ravno s tem ukinja; če je vse »dovoljeno« potem ni nič določenega. Vendar o tem več kasneje.

Večina dosedanjih nesoglasij v javnosti izhaja iz sprevida kompleksnosti področja, ideološke zaslepljenosti, moraliziranja, mešanja in izpodrivanja prioritet, ki naj bi bili vsebina politike do drog, ter s tem navsezadnje iz sprevida potrebe po analizi fenomena drog v sedanjem družbenem sistemu. Še vedno smo priča istim vprašanjem in »strokovnim« dilemam, ki izhajajo iz nevprašljivosti pogojev, v katerih se fenomen drog razrašča in ki terjajo odgovor že zato, da sploh lahko ugledamo okvir, v katerem se nahajamo.

Zorni kot posameznih vidikov se prav tako nereflektirano odvija na ravni, kjer trčijo v debati, pogosto iz vprašljivih ali celo povsem nekompetentnih izhodišč, vsi naenkrat:

-         vztrajanje v redukcionističnem modelu odvisnosti kot bolezni, t.j. iskanju rešitve zgolj v zdravljenju, nato znotraj tega že v nesoglasjih o tem, kaj vsebina zdravljenja sploh je, oz. kje je njen domet (glede na ponavljanje recidivov),

-         mešanje pojmov z vidika vsebine obravnav glede na doseganje abstinence, ki jo dosegajo tudi programi socialne rehabilitacije (je abstinenca učinek tega ali onega?),

-         poudarjanje zdravega življenja skozi fokus primarne preventive (če bi bili nosilci teh idej sposobni teoretsko analitične presoje psihopatologije učinkov turbo-kapitalizma, bi nemara takrat postala »primarna« preventiva celo nekaj subverzivnega), 

-         škandalozno nasprotovanje zmanjševanju škode, ki naj bi z svojim sprejemanjem pojava brisalo kritično mejo v odločitvi za abstinenco – za nekatere očitno še vedno edino res veljavne vrednote - (v čemer lahko uzremo celo tihi pristanek na dopuščanje žrtev, ki ga prinaša kriminalizacija uživanja: stigmatiziranost, okužbe, bolezni, kaznovanje, socialna izključenost),

-         priseganje na represijo, ki deluje v okviru obstoječe (sporne in nefleksibilne) zakonodaje,

-         velik del medijskega poročanja, ki izhaja iz moralistične retorike droge, ter s tem celota vseh akterjev, ki so njihovi zastopniki.

Navkljub deklarativnemu dopuščanju vsebinskih razlik v nacionalni strategiji, imamo v praksi v zadnji razsežnosti še vedno opraviti s stihijo, ki se fokusira predvsem na vprašanje izkoreninjenja drog (represija, zmanjševanje povpraševanja, zdravljenje), pri čemer se koncept zmanjševanja škode reducira na pragmatizem nujnega zla (čista igla prepreči okužbo, vendar tudi »omogoči« uživanje), ne da bi se resno vprašali, kaj je hrbtna stran tega pojava. Kako naj bi se izvili iz primeža drog (kar je tihi imperativ večnih razprav), ki je strukturno vpet v sedanji družbeni sistem, ki ga kot tak pravzaprav generira in je eden od simptomov kapitalizma par excellence? Kako zagovarjati vrednote potrošniške mašinerije, ki kot taka povzroča odklon/izpad pri mnogih, kateri se zato znajdejo na margini drugačnosti življenjskih praks, med katerimi se – v primeru džankizacije, tudi povsem neproduktivno – lahko pojavijo še droge? Navsezadnje se vprašajmo, kako je mogoče živeti zdravo, t.j. promovirati zdravo življenje v pogojih, ki od nas terjajo slepo tekmovalnost, stres in boj za preživetje? Še posebej takrat, ko so realne okoliščine posamezne eksistence popolnoma ogrožajoče (nezaposlenost, ekonomska brezizhodnost, nevarnost brezdomstva, subjektna deprivacija in pomanjkanje smisla). 

3. Nova paradigma – distanca/refleksija, analiza pogojev, realnost ciljev

Odgovor je seveda v radikalni distanci – v predpostavki kritične refleksije - do obstoječega in v iskanju alternativ. Šele skozi to prizmo pridobimo tisto legitimnost v pomenu sprejemanja s strani ciljnih skupin, da nas sploh začnejo jemati resno. V obravnavi ciljne populacije je potrebno izhajati iz dejstva – kolikor lastnih naporov ne jemljemo samoumevno - da verodostojnost izjave nastopi šele skozi pozicijo izjavljanja. Kdo bo sploh integriral sporočilo/svarilo ali pa terapevtski apel, ki izhaja iz samoumevne podmene prilagajanja bolnemu sistemu kot zdravemu? Legitimnost pozicije izjavljanja (t.j. tiste, ki temelji na kritični avtorefleksiji in se kot taka prezentira) je šele tista, ki podeli vsebini izjave verodostojen smisel. Šele takrat nastopi možnost produktivnega delovanja med akterji in uporabniki (v pomenu resnično vzpostavljenega stika) ter med različnimi usmeritvami, vključno z zmanjševanjem škode kot končnim ciljem, s čemer se paradigmatski pristop zmanjševanja škode premakne tudi na ta področja.

3. 1. Premik paradigme zmanjševanja škode na področje primarne preventive

Premik paradigme zmanjševanja škode na področje primarne preventive ni v sporočilu »droge raje uživajte varno« - v tem primeru gre za pragmatičnost sporočila, ki sledi strategiji zmanjševanja škode in računa s tistimi, ki droge de facto že uživajo - še vedno gre za smoter ne-jemanja pri tistih, ki drog ne uživajo (predvsem kar zadeva najbolj nevarne droge kot so heroin in nekateri stimulansi). Kolikor imamo v mislih odraščajočo mladino pa seveda s tem - statistično - zadenemo tudi na tiste, ki so drogo že poskusili. V tem primeru gre torej bolj za raz-govor o resnici družbenih dejavnikov, socialnih in življenjskih okoliščin, ki lahko privedejo do prvih korakov z drogo, dojemanju lastne identitete ter seveda resnici o različnih potencialih posameznih drog v kontekstu specifične farmakologije (»street drugs«) in hkratnem vplivu sedanje politike (posledicah uživanja v socialnem kontekstu), ki dodatno determinira pogoje za nastanek vseh škodljivih posledic (pri posameznikih in v družbi). Se pravi, da imamo v raz-govoru o drogah opraviti tudi z potrebo kritične refleksije o družbeni dejanskosti, ki problem širjenja drog tudi (so)vzpostavlja. Si torej sploh lahko predstavljamo takšna izhodišča tudi v vsebini primarne preventive, ki bi potekala v okvirih šole kot enega temeljnih ideoloških aparatov države?  V kaj pa je vpeta šola? Že dobrih petnajst let lahko opazujemo spreminjanje družbene zavesti v postvarelosti kapitalizma! Od pasivnega pristajanja na bolno trošenje, oportunističnega komolčarstva in »grebenja«, normalnosti korupcije, vsiljevanju cinizma kot nujnosti političnih opredelitev (izberi manj slabo možnost od drugih slabših) do bebave mentalitete »pop starsov« in holcerskega primitivizma!

Dokler je primarna preventiva samo izraz naivnosti lepe duše se zaradi nje navidez ukvarjamo le z »strokovnimi« nesoglasji. Kolikor pa vidimo, da gre v tem primeru pravzaprav za ideologijo, ki prekriva resnične antagonizme, ki generirajo problem drog, pa tu ne gre več za strokovna nesoglasja temveč za politično in ideološko zavajanje njenih nosilcev. Pa naj to počnejo zavestno ali nezavedno.

Servirajo nam psihologistične interpretacije v redukciji na dilemo kako vzdrževati »pozitivno samopodobo«, kakor da bi le-ta bila povsem neodvisna od konkretnih odnosnih sistemov posameznika ter socialnih in ekonomskih pogojev, ki vplivajo na realno sliko neke družine. Nadaljujejo z neproblematično ideologijo »zdravega življenja«, ter podobnimi vzorci, ki –opravičujejo predvsem svojo lastno moralno držo.[3] Ideološkost primarne preventive kakršno imamo, v celoti ostaja na polju imaginarnega. Uporaba drog se ne zmanjšuje, lepe duše pa vztrajajo v virtualnem svetu psihologiziranja in priseganja na vrednote, ki jih v dejanskem svetu skorajda ni (če pomislimo na najbolj alarmantne vidike družbene realnosti). S tega vidika so svarilne prakse lahko še bolj nagnjene k zastraševanju, moraliziranju ali celo zavestnem zavajanju/sprenevedanju glede objektivnih dejstev o drogah. Pri tistih, »ki vedo«, oznanjevalci padejo mimo, pri ostalih pa lahko po nepotrebnem odpirajo ali vzbujajo novo interesno področje.

V polju javnih diskusij in žolčnih razprav glede ukrepanja na področju drog pa prihaja še do nečesa drugega. Kolikor zastopnikom primarne preventive na koncu – po izpričani morali -  zmanjka dovolj resno utemeljenih argumentov v izvajanju lastne prakse (glede dejansko merljivih učinkov) si dodatno argumentacijo za svoj moralni redukcionizem iščejo še v opoziciji do drugih pristopov.  Nekateri kritični odzivi »primarnih moralistov« na intervencije zmanjševanja škode, temeljijo na vsiljeni podmeni, da se s tem mladim droga ponuja kot estetski proizvod, da se jim nudi kot prepovedan sad (sic!), ter da se jim celo daje nasvete, kako se varno drogirati. [4]

Kadar je govora o  (ne)dovoljenih drogah je potrebno dojeti, da njihova simbolna zapeljivost ni bistveno določena s takim ali drugačnim sporočilnim okvirjem svaril pred uporabo (saj tudi Kajenje Ubija, mar ne?), temveč z pogledom posameznika.  Drogo kot prepovedan sad pa lahko dojamemo edinole dobesedno, saj je dejansko prepovedana prav  na podlagi zakonske uredbe in šele s tem pridobi »zapeljivo« auro ter čar skrivnosti. Zato pristopom zmanjševanja škode ni mogoče očitati, da promovirajo »prepovedan sad«. Je v tem primeru primarna preventiva prvič spodletela že v rajskem vrtu? Kako bo šele sedaj, ko smo tako daleč od raja? Očitek tovrstne promocije torej lahko naslovimo prav na sedanjo politiko vojne proti drogam. Ta  je tista, ki propagira prepovedan sad! Tisto kar ni prepovedano pač ni prepovedan sad (kot npr. alkohol in tobak). Na tem mestu se je treba ustaviti in pogledati kje v resnici smo.  Odločitev, da ne posegamo po drogah je z lastno odločitvijo stranski učinek širših dejavnikov (osebnih in družbenih), ne pa neposredna posledica moraliziranja in zastraševanja.

Zlonamerno podtikanje, da se mladim daje celo nasvete kako se "varno drogirati«  pa dejansko potvarja praktično izhodišče zmanjševanja škode, zato ga osvetlimo posebej:

-         Nasvetov o "varnem" drogiranju (kot popolnoma varnem) NI! V praksi zmanjševanja škode vztraja diskurz o varnejšem pristopu, ki zmanjša posledično škodo zaradi uživanja in računa z različnimi nevarnostmi, ki so znane iz etnografije uživanja drog.

-         Svetovanje o varnejši uporabi torej nikakor ne predpostavlja "uvajanja", temveč izhaja iz nujnosti pomoči tistim, ki drogo de-facto že uporabljajo, pa je ne morejo ali ne želijo takoj opustiti - ne glede na vse informacije o tveganju, nevarnostih in neželenih učinkih.

3. 2. Paradigmatski premik zmanjševanja škode na področju terapevtskih ciljev

Paradigmatski premik zmanjševanja škode na področju terapevtskih ciljev je viden predvsem skozi analizo različnih dejavnikov in pogojev, ki omogočijo abstinenco in radikalno spremembo v življenjskem stilu. Na tem mestu se križajo različni pristopi ter okoliščine: od intervencij zdravljenja, socialne rehabilitacije (ki ni nujno zgolj nadaljevanje zdravljenja), ureditvi socialnih razmer (stanovanje in zaposlitev), ali samodejnega spuščanja na lastno pest t.i. »do it yourself detox«  (McDermott, 1993). Potrebno je opozoriti na  obstoj velikega deleža tistih, ki se po svojem 40. letu sami »spustijo« z droge.[5] Po drugi strani pa se motiv po doseganju radikalnejših sprememb paradoksno pokaže prav v spremenjenih okoliščinah v pogojih normalizacije, kot npr. v primeru nadzorovanih programov heroina na recept. Če vzamemo vsakdanji krogotok disfunkcionalne džankizacije, ki odmaknjeno vztraja v stigmatizirani Drugosti kot podobo začaranega kroga ponavljanja, se v primeru legalne/nadzorovane dostopnosti do primarne droge vzpostavi radikalno prestrukturiranje življenjskih okoliščin ter s tem tudi dotedanje vloge džankija. Heroin ni samo farmakologija temveč tudi življenjski stil, ki je strukturno vpet v sistem prepovedi. Različne strategije preživetja na heroinu, ki so znane iz etnografije kažejo na to sliko pojava. Da nekdo vsakič znova pride do naslednje doze, se mora tudi »potruditi«, oz. največkrat z različnimi načini manipulacij (prosjačenje, vrstniški »nateg«, kraje, preprodaja predmetov ali droge, etc) »zaslužiti« za nakup. Posledični »šut« heroina tako ni zgolj užitek v delovanju substance, temveč tudi »nagrada«, proslavljanje doseženega cilja.

Ob tem pa ostaja še odprto polje neizkoriščenih vsebin zdravstvene obravnave, od različnih modelov detoksikacije – ki v tehničnem pogledu vključujejo tudi neizkoriščene alternativne posege (kot izhodišče ali dopolnilo) – elektro-akupunkturo, biofeedback, senzorno deprivacijo, perspektive z ibogainom (Mash, 2004), etc., do vzdrževalnih programov, ki v zdravstvenem okviru že prehajajo v zmanjševanje škode.

V vsakem primeru, pa smoter »zdravljenja« nikoli ne more zaobiti vprašanja ureditve socialnih razmer in ojačanja socialne kompetence pri doseganju stalnejših sprememb. Skupaj s tem je potreben tudi miselni preklop, sprememba nazora, oziroma temeljnega razumevanja problema drog v okviru lastne vpetosti v družbo, ki šele omogoča eksistencialno spremembo. Ob manku navedenih dejstev zato postane detoksikacija večkrat  samo začasen »oddih«, vključenost v socialni azil terapevtske komune pa obdobje umetno varovanega konflikta. Paradigmatski premik zmanjševanja škode na področje terapevtskih ciljev je preprosto v dejstvu, da v spremenjenih pogojih normalizacije dosežemo – pri aktivnih uporabnikih poleg zmanjšanja škode – tudi večji interes po doseganju radikalnejših sprememb. Normalizacija politike – paradigma zmanjševanja škode - pomaga tudi pri motivaciji za terapevtske programe.

Tudi v primeru konkretnih terapevtskih obravnav upoštevanje možnosti recidivov ter usmerjanje v zmanjšanje škode in večjo kontrolo nad uživanjem, lahko prinaša vzpodbudne rezultate. Terapevtske obravnave, ki sledijo modelu zmanjševanja škode in ne postavljajo kot edino merilo samo dokončno abstinenco, imajo pri določenih posameznikih večjo korist kakor bi jo imelo samo vztrajanje na abstinenci. Kdor ugotovi, da abstinence ne zmore, ponujena pa mu je samo ta možnost – lahko prav zaradi tega – dokončno in hitreje propade (se vda v usodo neizbežnega konca brez vsake zavore). V primeru drugačne obravnave – (kjer ni logike izključevanja – ali-ali) je terapevtski odnos ohranjen, s tem pa tudi motivacija po sodelovanju in ohranitev integritete. In seveda v tem ne gre za opozicijo programom, ki so naravnani na abstinenco. Gre preprosto za pravo razumevanje dejstev in prilagajanje v pravih primerih.

3. 3. Paradigmatski premik zmanjševanja škode na področju zakonodaje in s tem represivne obravnave

Menim, da je v obravnavi zakonodaje v zvezi z drogami potreben fleksibilen pristop, predvsem racionalen, v raziskavah utemeljen, katerega do sedaj nismo zasledili, in ki upošteva razliko posledične škode med različnimi drogami ter kulturnih značilnosti različnih skupin uporabnikov drog (socialni in zdravstveni učinki različnih modelov rabe različnih drog med seboj niso primerljivi; v opoziciji - heroin/marihuana - ekstazi/crack, etc).

Dilema – legalizirati ali ne legalizirati - je v primeru drog kot so heroin, po mojem mnenju, navidezna dilema, saj v resnici ne gre za to vprašanje. Perspektivo učinkovitih sprememb je v primeru drog z džankizacijskim potencialom možno doseči s kombinacijo nadzorovane rabe (programi na recept) ter vztrajanjem prepovedi v civilni sferi. Če je aktualnim uporabnikom drog – pod določenimi vstopnimi pogoji - omogočen »heroin na recept« (v okviru nadzorovanega uživanja) je s tem načeta osnovna struktura ekonomske logike organiziranega kriminala v zvezi z drogo, s čemer je dilerski motiv dolgoročno suspendiran, s tem pa tudi naraščanje epidemije uživanja v obeh primerih (diler/stranka ali vrstniško dilanje). Dilerji ne morejo imeti več motiva po preprodaji, če vnaprej vedo, da bo njihova stranka – po izkazu vstopnih pogojev za vstop v program – za njih izgubljena. Stare stranke so pa v tem primeru  tako že izgubili. Tu se dolgoročnost ekonomske logike preprosto ne izide. Po drugi strani pa s tem pridobimo možnost nadzorovane rabe drog, ki preprečuje že znane neželene posledice in škodo, katero poznamo kot učinek prepovedi. Kombinacija nadzorovane rabe ter prepovedi vzpostavi nov proces, ko na eni strani pridobimo dejansko stopnjevanje blokade pretoka drog, na drugi pa okoliščine nadzora, ki preprečujejo škodo. S tem pa – kot že rečeno – dosežemo stanje kjer se motiv po doseganju radikalnejših (tudi terapevtskih) sprememb, paradoksno pokaže prav v spremenjenih okoliščinah v pogojih normalizacije, z radikalnim prestrukturiranjem življenjskih okoliščin ter s tem tudi premagovanjem  dotedanje vloge džankija. V tem znova vidimo paradigmatski vidik zmanjševanja škode.

S selektivnim pristopom v obravnavi drog in socialnih skupin je mogoče ustvariti ločitev trga z drogami tudi s tem, da se loči manj škodljive substance od tistih, pri katerih je potencial džankizacije izrazitejši, kot npr. pri heroinu, kar je pozitivna izkušnja nizozemske politike. Zagotavljanje možnosti legalnega dostopa do določene substance (marihuana) prekine link z drugimi drogami in družbenimi skupinami ter s tem premesti naravo črnega trga. V tem primeru bi bila tudi smiselna dekriminalizacija marihuane za lastno uporabo, kar je v mnogih državah že zakonsko urejeno. Zakonodaja v zvezi z drogami (če vzamemo samo primerjavo med marihuano in heroinom) bi morala biti utemeljena na različnih pristopih; v prvem primeru z dekriminalizacijo za lastno uporabo, v drugem pa s kombinacijo nadzorovane rabe in prepovedi.

V primeru ostalih drog ter uporabniških skupin bi prav tako morali izhajati iz etnografije uživanja, posledične škode v različnih kontekstih ter temu primerno načrtovane racionalizacije zakonskih ukrepov.

4. Zmanjševanje škode kot prelom z dosedanjo politiko

Osnovna poanta filozofije zmanjševanja škode je v tem, da predpostavlja temeljno dvojnost, na kateri temelji nevarnost porabe drog: nevarnost, ki jo družbi in posameznikom prinaša (potencialna) odvisnost od drog kot taka, ter nevarnost, ki jo družbi povzročajo različni nastavki prohibicije, oz. politike do drog. Torej škodo v zvezi z drogami povzroča tudi politika, ki se s tem fenomenom spoprijema. Ob tem seveda ne moremo več mimo dejstva, da je tudi »narava« odvisnosti v veliki meri determinirana prav s to politiko, ki določa tvegane poti in načine, po katerih ljudje uživajo droge. Zato nekritično vztrajanje v kazanju na stereotipnost škode zaradi drog, ki naj bi bila zgolj posledica njihove farmakologije, nima analitično utemeljene podlage.

Pogoji uživanja v okviru prepovedi povzročajo celo paleto tveganih dejavnikov. Kot najbolj tipičen pokazatelj navedenega vidimo v injiciranju heroina skozi etnografijo življenjskega sloga uživalcev »na cesti«:

-         anatomske poškodbe (poškodbe žil in tkiva) zaradi injiciranja v stresnih okoliščinah,

-         bakterijske zastrupitve (injiciranje v nesterilnih, stresnih pogojih – javni wc-ji, kleti, zapuščene hiše),

-         nevarnost okužb s krvjo prenosljivih virusov (tipi hepatitisa, HIV – v že navedenih pogojih, obenem z tveganimi rituali souporabe različnih pripomočkov kot so igla, voda, filter, žlica, oz. »kuhalnik«),

-         nevarnost predoziranja (različni viri nabave, injiciranje v krizi, nihanje tolerance, stresne situacije, souporaba drugih substanc ter alkohola ),

-         obolevnost zaradi dodatnega vnosa primešanih substanc, ki jih vsebuje »street dope«,

-         posledični kriminal, ki ga terja zasvojenost v povezavi z nabavo droge,

-         splošno slabšanje zdravja, ki - kot končni izid navedenih nevarnosti - lahko hkrati vključuje več navedenih značilnosti (virusne in bakterijske okužbe, sepse, abscesi, podhranjenost, kronični bronhitis, tuberkuloza, zlatenica, aids) ,

-         fenomen nasilja (predvsem kot žrtve ter tudi osebne vpletenosti kot akterja),

-         pristanek v džankizaciji (marginalizacija in stigmatiziranost - nemoč igranja drugih socialnih vlog),

-         poslabšanje ekonomskega stanja/obubožanje,

-         večanje števila zasvojenih brezdomcev.

Strategija zmanjševanja škode podrazumeva drugačno merjenje rezultatov. Medtem ko osnovna konstelacija nadzorovanja, ki poteka na osi med represijo in zdravljenjem, meri svoje rezultate zgolj v registru upadanja/naraščanja porabe drog (represija ni prinesla nobenega izboljšanja – prav nasprotno) ter navajanju ozdravljenih primerov (ti so le vrh ledene gore), se uspešnost zmanjševanja škode meri v zmanjšanju stopnje smrtnih primerov, bolezni, posledičnega kriminala in trpljenja. Intervencije, ki jih zagovarja model zmanjševanja škode, temeljijo na znanosti, javnem zdravju, zdravem razumu ter človekovih pravicah. V tem kontekstu računa tudi z uspehi ozdravitve in socialne rehabilitacije, ki jih dosegajo drugi pristopi, ne smatra pa jih za temeljno izhodišče v obravnavi fenomena ali kot je dejal Pat O'Hare, predsednik IHRA, pred začetkom 13. mednarodne konference o zmanjševanju škode: »Ne morete vseh zasvojenih ozdraviti, ne morete vseh zasvojenih strpati v zapor, ne morete ukiniti/preprečiti povpraševanja, lahko pa zmanjšate škodo.«

Kompleksnost pristopov in akceptiranje pojava v kontekstu zmanjševanja škode ustvari pri moralistih zmotno presojo (bav-bav kot posledica nekonsistentnega mišljenja) ali pa lažno (zavestno/zlohotno), da imamo opravka s prikritim orodjem za legalizacijo. Vendar tu ne gre za legalizacijo.

Jacques Derrida kot temeljni problem pri zavzemanju političnih stališč v zvezi z drogo navaja sklepanje po katerem je droga »neznanstven pojem, ki je nastal iz moralnih ali političnih presoj: vsebuje normo ali prepoved«. Derrida nadaljuje: »Če ni teoremov o drogi, potem tudi nikomur ne moremo pripisovati znanstvene kompetence, ki ne bi bila naddoločena z etično političnimi normami«. Derrida iz tega izpelje dvoje različnih pogledov: »Iz teh premis so mogoči različni, celo protislovni etično politični sklepi. Prvi je v nekem smislu naturalističen. Nekateri bodo rekli: » »Ker sta »droga« in »narkomanija« normativna koncepta, institucionalni presoji in določbi, moramo to prevaro zmanjšati. Vrnimo se k pravi naravni svobodi. Naravno pravo narekuje, da željo, dušo in telo, kakor tudi stvar, ki nosi vzdevek »droga«, prepustimo vsakemu posamezniku. Odstranimo že enkrat zakon, ki ga je zgodovina konvencij in etičnih norm tako globoko vpisala v pojem »droge«. Odstranimo to represijo in potlačitev, vrnimo se k naravi.««

Naslednji pogled: »«Izhajajoč iz istih premis, lahko temu naturalističnemu, liberalnemu ali širokovestnemu geslu postavimo nasproti zvijačno politiko in namensko represivno stališče, ki v določenih okoliščinah lahko prejme – kot tudi prvo stališče – terapevtsko, preventivistično, če lahko tako rečem, prepričevalno in pedagoško obličje. Dejali bodo: »Priznavamo, da je pojem droge vzpostavljena norma. Njena zgodovina in izvor sta nejasna in nista analitično izpeljana iz znanstvenega koncepta naravne toksičnosti. Ne glede na napore v tej smeri, to ne bo nikoli mogoče. S tem, ko zapovedno in represivno logiko te konvencije v celoti sprejemamo, verjamemo, da naša družba, naša kultura in naše konvencije to prepoved potrebujejo. Prikažimo jih dosledno. gre za zdravje, varnost, produktivnost, za dobro delovanje teh institucij. S tem dodatnim in temeljnim zakonom, ki s prepovedjo drog zagotavlja integriteto in odgovornost subjektov zakona, državljanov itn., institucije varujejo samo možnost zakona. (Derrida, 1991:185)

Kolikor sledimo Derridajevemu prikazu teh dveh razlik je potrebno njegovo izvajanje premestiti in dopolniti skozi uvid, da je na področju drog prav paradigma zmanjševanja škode tista, ki šele omogoči delovanje zakona. Zagotavljanje zakona v pomenu osnovnega izhodišča družbene vezi s tem ni suspendirano, temveč premeščeno v kontekst regulativnosti in nadzora. Česar do sedaj sploh še nismo imeli. Prav nasprotno. Slepa prohibicija z vsemi nastavki vojne šele omogoča – ustvari/vzdržuje - fenomen črnega trga ter njegovo tragično svobodo. V Derridajevem izvajanju filozofski diskurz zato spregleda perspektivo socialnih sprememb. Navsezadnje ni nobene spremembe v zagotavljanju integritete subjektov zakona in državljanov, če v okviru normalizacije politike dosežemo novo obliko regulativnosti in nadzora. Zato sploh ne govorimo o legalizaciji. Zaradi istega je prav simptomatično, da je komaj kdo v avditoriju na plenarni seji Ethana Nadellmana v Cankarjevem domu sploh razumel njegovo izjavo, da je cilj zmanjševanja škode v doseganju rezultatov, ki jih (očitno neuspešno, m. op.) želi doseči prohibicija, »the goal of harm reduction is to make prohibition work better«. (Nadellman, 2002) Kot, da bi šlo za nenaden miselni obrat, ki je celo v nasprotju z konceptom zmanjševanja škode. Narobe! Tu gre za omogočanje nadzora, ki zmanjša škodo zaradi drog pri posameznikih ter tudi v družbi kot celoti, pri tem pa ne posega v pravice in svoboščine tistih, ki jemljejo droge, niti v njihovo pravico do uporabe. Tu ne gre za nadzor nad posamezniki v smislu paternalističnega diktata, temveč za nadzor nad družbenimi procesi kolikor seveda pride do preloma z dosedanjo politiko vojne. Rekli smo že, da z prohibicijo nimamo nobenega pravega nadzora, posledica je samo naraščanje organiziranega kriminala. Ali pa se preprosto  vprašajmo: komu od vseh »sprtih« strani znotraj vojne proti drogam, ta vojna najbolj koristi? Komu je pravzaprav najbolj do tega, da je ta stvar prepovedana in da bi bila še naprej? Odgovor: organiziranemu kriminalu. Kaj več k temu res ne moremo dodati. 

Vprašanje glede legalizacije v zvezi z določenimi produkti psihoaktivnih drog se v okviru javnih debat ponavadi zvede na poenostavljeno dilemo: legalizirati ali ne legalizirati? Kakor navaja Nadellman se skepticizem z obeh strani politike do drog pravzaprav vrti okoli napačnega vprašanja. Pravo vprašanje je dosti bolj splošno in kompleksno ter ne zajema poenostavljene dileme - legalizirati ali ne legalizirati - temveč zajema vprašanje kateri so najboljši pristopi, ki omogočajo regulirano - nadzorovano proizvodnjo, distribucijo in porabo  velike večine psihoaktivnih substanc, ki so danes dostopne in (ali) bodo dostopne tudi v prihodnosti (npr. naraščanje in odkrivanje novih tim. dizajnerskih drog). V zavesti povprečne zdravorazumske logike imamo navadno opraviti z panično reakcijo, ki v prispodobi uzre legalizacijo kot porazno, nenadzorovano distribucijo različnih drog, ki so na voljo komurkoli. Predstavljajte si npr. , da kmet iz Prekmurja na ljubljanski tržnici prodaja iz doma pridelanih makovih glavic opij ali celo iz opija ekstrahiran heroin? Ali, da primorski kmet na ljubljanski tržnici prodaja na domači plantaži pridelano marihuano?

Zavzemanje za legalizacijo ponavadi sprosti pri njenih nasprotnikih napačno implikacijo, predstavo o legalizaciji, ki je primerljiva z vsakdanjo predstavo glede kontrolne politike v zvezi z tobakom in alkoholom. Asociacija v zvezi z "legalizacijo" , ki zagovarja te vrste alternativo je bila kot napačna predstava inkomporirana v javno mnenje in kot taka vir nesporazumov, ki so značilni za debato o drogah v kateri se - kot že rečeno - mešajo različni politični interesi, žolčnost prizadetih staršev, strokovni argumenti in interesna - implicitno politična - stališča različnih strok. Največkrat je kaotičnost v definiranju problema povzročena z nezavedno intenco/prizadetostjo – takrat, ko si želimo nekoga rešiti iz povsem destruktivnega objema drog. Pretehtane možnosti, ki so ponavadi posledica konkretne analize konkretnega primera so lahko koristen vir izkušenj in informacij (samopomočnim skupinam staršev, uporabnikov drog, terapevtskim obravnavam) ne moremo pa jih vzeti kot model s katerim bomo generalizirali neko politiko do drog ali celo hoteli določiti prioritete v njeni dejavnosti.

Legalizacija ponavadi pomeni zelo različne stvari različnim ljudem. Z perspektive zmanjševanja škode zaradi uživanja drog pomeni legalizacija na prvem mestu kritiko prohibicionističnih politik, ki sproščajo naraščanje tega kar večina ljudi percepira kot probleme v zvezi z drogami in so pravzaprav faktično posledica te politike. V tem smislu se legalizacija navidez zoperstavlja najbolj proklamiranim tendencam v zvezi z "vojno proti drogam" in sprošča napačno predstavo o kreiranju "prostega pretoka drog v družbi". Nova paradigma v kreiranju kontrolne strategije v zvezi z drogami za katero se zavzema legalizacijski vidik je v potrebi po zmanjševanju obeh vidikov negativnih konsekvenc uživanja drog in hkrati negativnih konsekvenc katerekoli politike v zvezi z drogami. politika do drog posvetiti primarno pozornost zadnjemu problemu - povzročanju škode drugim, sekundarno preventivi napačne uporabe (zlorabe),  ter nazadnje - kolikor je potrebno - občasni, priložnostni rabi drog. Nenazadnje je imperativ, da katerakoli politika kontroliranja drog ne bi bila cenjena samo v pojmovnem okviru zmanjševanja odvisnosti od drog, temveč tudi v pojmovnem okviru njenih direktnih in indirektnih stroškov. (Nadellman, 1993)

V tem pogledu seveda ne gre samo za ekonomski vidik porabljenih denarnih stroškov vlaganja v izvajanje politično kontrolnih strategij glede uživanja drog, temveč tudi v stroških - ceni - ki jo morajo v tem okviru plačati prizadeti posamezniki z uničenimi življenji in družba v celoti.

Če bi na koncu strnili osnovno ugotovitev, da je pobuda legalizacijskih tendenc, ki trdijo, da nastopijo težave zaradi uživanja drog zaradi prohibicijske politike, je potemtakem bistvo njene kritike zasnovano na napačnih razlagah posledičnih zvez med tema dvema dejavnikoma (prohibicijo in škodljivimi posledicami), oziroma posledic zaradi uživanja in tistih zaradi izvajanja prohibicionistične politike. V tem smislu ni videti potrebe po popolni odpravi vsakršne prepovedi uživanja drog, ampak nujnost alternativnih politik, ki so manj odvisne od prohibicionističnih metod in tudi učinkovitejše. (Nadelmann, 1993)

S kriminalizacijo produkcije, distribucije in (zlo)rabe določenih drog prohibicija drog v temeljih transformira naravo trga drog, poti in načine po katerih ljudje konzumirajo droge (kar skozi ta očala večina družbe vidi kot problem drog),  ter razpon različnih pristopov, ki so ocenjeni kot primerni za ukvarjanje z odvisnostjo od drog.

Zagovorništvo legalizacije v okviru novih kontrolnih strategij ne išče svoje objektivizacije samo v prej navedenih spoznanjih, temveč izhaja tudi iz pojma etike. Nedavno preminuli, ameriški ekonomist, dobitnik Nobelove nagrade Martin Friedmann v svojem zavzemanju za legalizacijo poleg vprašanja učinkovitosti dosedanjega prohibicionizma, zastavlja tudi problem etike, ki se pojavlja v okviru odločitve za uživanje drog. Fridmannov argument v zvezi s tem je, da je neetično nekomu preprečiti naj naredi s seboj kar sam želi. V tem so izvzeti tisti pri katerih je sporno v kolikšni meri lahko o tem sami odločajo (otroci, odraščajoča mladina.) Zakonodaja, ki bi odrejala prepoved uživanja zdaj ilegalnih drog, bi morala vsebovati mehanizme, ki zajemajo prepoved prodaje in omogočanje uživanja nevarnih drog otrokom in mladini.

Produktivnost zakonodaje, ki razmejuje populacijo potencialnih uživalcev drog v generacijskem okviru, lahko ocenjujemo kot produktivno v okviru strategij zmanjševanja škode, kjer imamo hkrati opravka z osveščanjem glede specifičnih nevarnosti in tveganji, ki spremljajo različne načine uživanja določenih drog. Drugi vidik, ki zadeva etično vprašljivost dosedanje prohibicije, pa je vsebovan v dejstvu, da se samo v ZDA - zaradi specifičnih zakonitosti delovanja ilegalnega trga z drogami - vsako leto zgodi do deset tisoč umorov. Čedalje večja razvitost trga z drogami širi svoj vpliv tudi drugod po svetu, zlasti v tranzicijskih družbah vzhodne Evrope in v državah bivše Sovjetske zveze, kjer že imamo opraviti z razsežnostmi kriminala, ki so primerljive z ameriškimi. Zato nihče ne more trditi, da teh problemov ne bo mogoče pričakovati pri njih doma, samo zato, da bi debata lahko ostala shranjena v domačijskih okvirih pritlehnega moraliziranja in nepremišljenega ukrepanja.

Friedman in podobno misleči pričakujejo, da prohibicija ne bo trajala v nedogled, veljavnost njenih izhodišč in rezultatov je na zelo majavih nogah - (konec koncev je tudi praktičen rezultat v boju proti ilegalnemu trgu skorajda ničen - zaseženih okoli 10 % svetovne proizvodnje).. Potenciali družbenih sprememb in demokratizacije v različnih plasteh politike imajo realno perspektivo transformirati in končati zadnjo vojno, ki je Amerika (in vsi monopolizirani drugi) niso nikoli mogli dobiti. Najbolj posplošene in panične napovedi, da bi po preklicu prepovedi število uživalcev dramatično naraslo, znova kažejo na neko dokaj prikrito dihotomijo v razumevanju družbenih odnosov. Gre za predpostavko, da ljudje samim sebi ne moremo zaupati, oz. hkrati za netematizirano - zamolčano predpostavko, da lahko za naše dobro zmerom skrbijo neki "Drugi, ki so za to poklicani". Primer Nizozemske in Aljaske nasprotno dokazujeta, da se je po določeni obliki legalizacije marihuane število mladih, ki posegajo po njej, zmanjšalo. V najslabšem primeru bi lahko po preklicu prepovedi pričakovali na začetku zmerno povečanje povpraševanja, ki bi nato začelo upadati (npr. če greste malo v Amsterdam in se sprehodite mimo znamenitih cofffe shopov ter pogledate noter, lahko največkrat vidite samo peščico zdolgočasenih domačinov, pa kakšne turiste).

Friedmannove ugotovitve izhajajo iz liberalno-ekonomske teorije, po kateri so prav vsi državni posegi v proizvodnjo in trgovino neučinkoviti. V tem smislu se zavzema tudi za uveljavitev pravice do samozdravljenja, ko naj bi posameznik (na podlagi adekvatne informiranosti) sam odločal, katero zdravilo ali substanco bo uporabil za lajšanje bolezenskih težav. Recepte bi nadomestila prosta trgovina v okviru predpisanih regulativnih principov, ki zadevajo obveščanje in informiranje uporabnikov in upoštevanje drugih določil v zvezi z starostjo kupcev. (Friedman, 1992: 87)

Načela etike so v izhodišču tudi pri razvijanju stališč profesorja psihiatrije, enega od ustanoviteljev antipsihiatrije, Thomasza Szasza. Po njegovem mnenju je problem zlorabe drog del sodobne socialne etike, ki sprejema "zaščito" in represijo s sklicevanjem na zdravje, tako kot so ju sprejemale srednjeveške družbe z sklicevanjem na pokornost religioznim principom. "Zloraba drog (kakršno poznamo) je ena neizogibnih posledic zdravniškega monopola nad drogami, ki ga vedno znova zahtevata znanost in zakon, država in cerkev, profesionalci in laiki. Medtem, ko je država včasih nadzorovala človekov odnos do Boga, nadzoruje danes človekov odnos do lastnega telesa." (Szasz, 1992: 35) Szas zagovarja mnenje, da imajo vse droge dobre in slabe lastnosti, vendar zato ne bi smele biti nekatere prepovedane, druge pa dovoljene, marveč bi se na mesto kjer zakon ločuje dovoljeno od nedovoljenega postavilo institucije(s predpostavko o objektivnem in nepristranskem pristopu), ki imajo nalogo obveščati državljane o škodljivih učinkih in različnih nevarnostih, ki spremljajo uživanje določenih drog, s tem, da bi v tem primeru seveda dobršen del škodljivih učinkov in nevarnosti padel iz konteksta v katerem prohibicija s formiranjem črnega trga določi tudi poti in načine ter posledice jemanja drog. "Nevtralne droge ni, obstajata le nevarna in nenevarna droga, učinkovita in neučinkovita, legalna in ilegalna droga, zdravilna in škodljiva. Tako se droge na eni strani uporabljajo za zdravljenje različnih bolezni, na drugi strani pa so grešni kozel v boju za osebno varnost in politično stabilnost." (Szasz, 1992: 29) K temu bi lahko dodali tudi to, da vse naštete kategorije, ki jih je Szasz navedel niso zgolj samo na sebi zadostne, marveč, da nevarnost, škodljivost, strupenost, zdravilnost ipd. posamezne substance, določajo tudi poti, načini, kakovost, odmerki in vse kar sodi okvir konzumiranja. Strupenost in zdravilnost je v skoraj večji meri odvisna od načina in pogostosti uživanja kakor pa od same substance (pod pogojem, da je seveda čista, oz. kakovostna).

Eden od elementov javne podobe puritanske Amerike je po Szaszu prav njena "vojna proti drogam", ki predstavlja le še eno obliko očiščenja družbe z izganjanjem grešnih kozlov. V ameriškem primeru je seveda ta vojna gnojišče za tvorjenje še bolj kompleksne tvorbe vsega družbenega zla, saj so očrnjeni sloji uživalcev drog hvaležen primer na katerem lahko participirajo tudi rasni predsodki in miti o rasni drugačnosti. V medijskem upodabljanju imamo največkrat opraviti z liki temnopoltih afro in latino američanov, kjer poleg uživalskih likov v zvezi z drogami nastopa tudi nasilje v zvezi z drogami - ali kot posledica uživanja (crack, ice - methamphetamini) ali kot nasilje zaradi rivalstva med prekupčevalskimi tolpami).

Moderna država je aparat, ki v prikrivanju svojih notranjih slabosti vzdržuje družbotvornost z izključevanjem tistih, ki jih je izbrala kot sovražnike, jim napovedala vojno in pobrala dobiček. Podobno kot je Hitlerjeva Nemčija skovala mit o rasni drugačnosti Židov, tako so vsi ameriški predsedniki od Kennedyja naprej, skupaj z celo armado politikov, skovali mit o "nevarnih drogah", ki ogrožajo Američane - posameznike in narod kot celoto. "Milijoni Američanov, med njimi pomembne osebnosti znanosti, prava in javnih občil, verjamejo v realnost "nevarnih drog". Ljubijo podobo tega farmakološkega mita in se navdušujejo nad možnostjo, da bi narod očistili ilegalnih drog. Na kratko, smo sredi terapevtske vojne proti drogam ter proti ljudem, ki jih prodajajo, in tistim, ki jih kupujejo." (Szasz, 1992)

Programi zniževanja škode med injicirajočimi uživalci drog so v svetu nastali kot odgovor in strategija, ki predstavlja alternativo vsesplošni veri v moč prohibicije z obravnavo uživalcev skozi detekcijo njihovih potreb in zajemajo različne elemente pomoči.

Za prohibicionističen pristop obravnave je v sistemu ostalih ukrepov, ki se v temelju nanašajo nanj, za »pomoč« uživalcem drog značilna zaprtost v okvir različnih represivnih tehnologij, ki so v temelju podrejene sodnemu sistemu, znotraj katerega je terapevtski pristop dojet predvsem kot preusmerjanje, ki pomeni alternativo ali pa nadomestilo kazenskim pregonom. Ne glede na to, da medicinski pristopi v zdravljenju odvisnosti niso neposredno obremenjeni z izvrševanjem kazenskih sankcij (razen morda v primerih obravnave kjer je pri posamezniku odločitev za zdravljenje izsiljena kot alternativa zaporni kazni), je v njihovih pristopih večkrat moč zaslediti pridih moralizma, poudarek na terapiji visokega praga z imperativom popolne abstinence, avtoritaren in  pokroviteljski odnos, kar pri uživalcih drog v obdobjih izvajanja terapije večinoma rezultira v občutkih manjvrednosti in nesposobnosti v prevzemanju lastne odgovornosti. Glede na izjemno visok procent recidivov (90 - 95%) lahko zaključimo, da so medicinski pristopi, ki vztrajajo na načelih visokega praga, t.j. popolne abstinence, za večino odvisnikov prevelik zalogaj. Paradoks te situacije je pravzaprav v tem, da glede na merilo učinkovitosti teh pristopov, procentualno ni razlike med tistimi, ki se samoiniciativno odločijo za abstinenco, ne da bi iskali strokovno pomoč medicinske stroke ali pa če bi do opustitve jemanja drog prišlo kot posledica procesa spreminjanja v okviru socialno-delavske obravnave.

V tem se skriva tudi sistemsko ujemanje prohibicionističnih ukrepov z medicinskim diskurzom, ki želi imeti popoln monopol nad pojmi »zdravljenja«, odvisnosti in zasvojenosti. Spremembe, ki nastanejo na podlagi socialno delavske obravnave v ožjem smislu ne moremo smatrati za zdravljenje, čeprav smo na koncu procesa spreminjanja morebiti dosegli isti rezultat, tj. abstinenco.

Med ostale pristope, ki v temelju sledijo izhodiščni logiki zdravja in normalnosti, lahko prištejemo tudi metode socialne izolacije v okviru terapevtskih komun. Odhod v komuno je lahko stvar proste presoje posameznika, ki je predhodno seznanjen s tem kakšne  možnosti so mu ponujene in v tem smislu lahko upoštevamo moment/odločitev, ko človek sprejme terapevtski dogovor. Vendar pa zadnje dejstvo ne spremeni vsebine dogajanja, ki temelji na rutinskih, azilantskih in disciplinskih postopkih, ki so nemalokrat tudi religiozno obremenjeni. V tem pogledu obstaja nevarnost, da zgolj želja po abstinenci, ki jo največkrat – razumljivo – diktira pogled staršev, zgreši v oceni kakšna obravnava je za aktualnega mladostnika na heroinu najbolj primerna. V kritičnem obdobju odraščanja in šolanja je brez strokovne ocene mladostnikovega stanja v sodelovanju z njim samim, odhod v komuno največkrat prej kontraproduktiven kot pa ne. V primeru prisilne odločitve pa seveda ne moremo več govoriti niti o terapevtskem dogovoru.

Problem metadonskih pristopov ni v tolikšni meri obremenjen z moraliziranjem (čeprav lahko naletimo nanj tudi tu) - kakor pa v preveliki samoomejenosti na zgolj medikalizacijski pristop, če se v konkretnem delovanju zadovolji samo s farmakološko - terapevtskim odgovorom, brez tehtnega premisleka o problematiki izgube socialnih in individualnih praks. Kolikor se strokovnjak za izvajanje metadonskega vzdrževanja teh problemov zaveda in jih poskuša reševati v okviru svoje službe, pa največkrat naleti na nemoč in pomanjkanje razpoložljivih mehanizmov (iskanje in urejanje zaposlitve, partnerski odnos, stanovanje etc.), kar kaže na pomanjkanje medsebojne povezanosti vseh ključnih dejavnikov, ki naj bi sodelovali v sistemskem okviru problematike drog.

Velika večina problematičnih uživalcev drog je postavljena v položaj, ko se osebne aspiracije razsipajo, njihove namere naglo izgubljajo stalnost, kakovost odnosov z drugimi otopeva, vsak nov vbod z iglo po vsakem novem sklepu o tistem "zadnjič" načne integriteto vsake nove odločitve že vnaprej. Nato ostane samo še depresivna, apatična sprijaznjenost s stanjem stvari kakršno je in večanje odtujenosti do roba vseh socialnih čutov.

Glede tega tudi kriterija uspešnosti detoksikacije ne gre postavljati z enkratnim rezultatom, temveč na pridobivanju pozitivnih izkušenj in vlaganju naporov v spremembo vedenja, ki na daljši rok nekaterim omogoči tudi abstinenco.

Alternativni pristopi, ki se zavedajo omenjene problematike so se začeli razvijati v službah katerih primarni - neposredni cilj ni abstinenca - in s tem vzpostavljanje platforme na kateri naraščajoče kroži depresivna apatičnost IUD - marveč zmanjševanje škodljivih posledic uživanja drog (harm reduction), katere lahko ovrednotimo kot službe nizkega praga. V sistemskem oziru so načela, ki jih v teh službah implicitno upoštevamo, že izdelan koncept socialnega dela, ki sprejema pojav uživanja drog, vendar pa je doseg izvedbe različnih elementov pomoči vsakokrat odvisen od konkretnih potencialov, ki jih te službe imajo glede na svojo finančno in strokovno podporo v okviru družbenih dejavnosti (na kratko - za primerjavo: bolj znane nevladne organizacije s tega področja imajo ponavadi svoje predstavnike celo v mestnih odborih in neprimerno večje število zaposlenih - povprečno 20 - in sebe še zmerom vidijo kot majhne organizacije; npr. Lifeline iz Manchestra, Mainline iz Amsterdama ipd. Pri nas, smo dolga leta imeli samo eno  organizacijo, ki eksplicitno deluje na zmanjševanju škode.

V doseganju skrite populacije z nudenjem sterilnih igel in svetovanja o varnejši uporabi drog (tudi brez igel pri kadilcih na folijo) premagamo določen vidik socialne izključenosti in dosežemo preventivne cilje zmanjševanja okužb, drugih poškodb zdravja ter preventivo ostalih nevarnosti (overdose, etc). S tem pa šele omogočimo možnost poglabljanja stikov ter naknadne socialne obravnave za zagotavljanje pomoči pri uveljavljanju pravic in svoboščin posameznikov, kar odpira nov prostor delovanja. Dimenzije zmanjševanje škode so torej dosti bolj kompleksne, kakor golo razdeljevanje igel. Če z zmanjševanjem škode merimo samo na škodljive zdravstvene posledice (okužbe, predoziranje, slabšanje zdravja) in spregledamo socialne posledice (stigmatiziranost, socialna deprivacija, zoževanje socialne vloge) s tem pravzaprav spregledamo, da so socialne posledice hkrati vzrok za nadaljevanje širjenja zdravstvenih posledic! Z vidika škode pa je socialna izključenost lahko še bolj dramatična od slabšanja zdravja.[6] 

V zavzemanju za uvajanje vzdrževalnih programov, ki poleg substitucije vključujejo tudi primarno drogo, gre za uvedbo modela nadzorovane porabe, ki ima za cilj izboljšanje zdravja in socialnega položaja ciljne populacije, ne pa za legalizacijo, ki bi vsem omogočila neoviran dostop do drog. Ravno nasprotno. Ko uporabniki heroina na recept pretrgajo vez s črnim trgom in se v tej povezavi umaknejo s »scene«, prenehajo biti sprožilni mehanizem za naraščanje števila uživalcev in porabljenih drog. Študijske evalvacije teh pristopov v tujini kažejo poleg tega tudi na rezultate v izboljšanju zdravstvenega, socialnega in ekonomskega stanja uporabnikov, kar je bilo za marsikoga presenetljivo. (avtor, 1997) [7] Pozitivne značilnosti v spremenjenih pogojih nadzorovane uporabe drog v okviru vzdrževanja »heroina na recept« v celoti suspendirajo navedene nevarnosti, ki smo jih natančno podali že prej. (Kocmur, 2003)

Zavzemanje za Normalizacijo

Kaj je normalizacija?

Potreba po normalizaciji izhaja iz že omenjenega dejstva, da v obstoju mamil ne moremo videti nekaj novega, temveč, da so spremljevalni pojav in del družbenih dogajanj skozi vsa zgodovinska obdobja. Skladno z Durkheimovim prepričanjem o drogah kot značilnosti človeške družbe tudi Julian Cohen poudarja, da so stereotipna, medijsko posredovana prepričanja o uživanju drog med mladimi kot patološki, "nenormalni" dejavnosti v temelju zgrešena, in dodaja ugotovitve, da so prepovedane droge največkrat povsem normalen del odraščanja, ki največkrat ne pušča posebnih posledic. Mladostnik jih kasneje, ko se vključi v krog družbenega in gospodarskega dogajanja ponavadi zamenja z sprejemljivejšo prakso uživanja kolikor rekreativni vzorci niso prevladovali pravzaprav že od samega začetka. (J. Cohen, 1993)

Vsaka oblika rekreacije sprošča določene oblike ugodja in sproščanja napetosti v stresnih situacijah in v tem okviru lahko uzremo tudi občasno rekreativno uživanje drog. V takem okviru je konkreten opoj zaradi zaužite droge vsebovan ne samo v fenomenologiji konkretnega izkustva, marveč tudi v dinamičnem občutenju življenjskih sprememb znotraj katerih ima droga vlogo premestitve v individualnem dogajanju in s tem tudi mesto v podeljevanju vrednosti drugim aspektom življenja. V tem smislu je »opoj« dojet predvsem kot začasen prehod v iskanju užitka in tudi njegov efekt ostaja dojet samo kot začasna razlika v konkretnem izkustvu. Kolikor zadetost postane sama sebi namen - v hipotetičnem pristopu konkretnega  posameznika – se s tem že izgubil smisel, ki je inherenten igri v razponu med načeli ugodja in realnosti.

V določenih primerih prihaja do sprememb vedenja, ko status užitka izgubi svojo dinamično razsežnost, ki jo kot tako sploh lahko doseže - v opoziciji med načelom realnosti in načelom ugodja -  ter postane prevladujoč vir občutenja, ki sčasoma popolnoma prevlada nad drugimi vidiki življenja. Ostaja pravzaprav huda dilema, če v tem sploh še lahko prepoznamo ugodje kot tako. Permanentno ugodje je že v svojem pojmu contradictio in adjecto, povsem zgrešena entiteta, kolikor ga lahko doživimo samo v kontekstu menjavanja občutij, delovanja in zaznav. Primernejša je domneva o maničnem zdrsu v histerično kopičenje čedalje intenzivnejših občutij, kar pa med kariero uživanja vzpostavi tipično zakompliciran proces v katerem se prepletajo odvisnost, organska zasvojenost, spremembe v psihosocialnem dogajanju in dodatna stigmatiziranost. "Ko preide "zahteva po užitku" v nasprotje z uveljavljenimi družbenimi vrednotami, takrat postanejo takšni vzorci obnašanja deviantni in nenormalni." (Grund, Kaplan, De Vries, 1993: 77)

Poleg tega, da uživanje drog predvideva neko stopnjo tveganja, je med  zagovorniki normalizacije v politiki do drog prisotno tudi poudarjanje kulturnih vrednot, ki jih takšno uživanje vsebuje. V tem kontekstu so droge lahko tudi izraz normalnosti kar je v globalno zgodovinski perspektivi, t.j. uživanje nekaterih oblik drog uveljavljeno tudi kot vrednota. "Družbe se razlikujejo le po vrstah drog, ki jih imajo za sprejemljive." (Grund, Kaplan, De Vries, 1993: 77)

Uživanje drog v družbenem okviru zapolnjuje pomembno instrumentalno in simbolično funkcijo za posameznike kakor tudi za družbene skupine. Večina uživalcev, ki jih lahko opišemo skozi različne tipologije uživanja se ravna po dokaj ustaljenih pravilih uživanja, ki ne prinašajo večje škode, del njih pa zapade v hude težave, ko izgubijo nadzor nad drogami in s tem pravzaprav nad modelom uživanja, ki transformira njihovo življenje v celoti. Po mnenju nekaterih teoretikov normalizacije je dejavnik nadzorovanega in nenadzorovanega uživanja drog eden ključnih odgovorov za razumevanje celovitega pojava zasvojenosti.

Podrobnejše raziskave bi lahko pokazale, da večina ljudi uživa snovi, ki jih z različnih zornih kotov lahko opredelimo kot droge, probleme zaradi njih pa imajo le nekateri. Na drugi strani ima veliko ljudi velike zdravstvene težave zaradi prekomernega uživanja snovi, ki so družbeno povsem sprejemljive (npr. pretirana debelost zaradi prekomernega hranjenja ali "zasvojenosti" z sladkarijami)

Razmerje med škodo in tveganjem

Zmanjševanje škodljivih posledic uživanja drog načeloma velja pravzaprav za vse vrste psihoaktivnih snovi. V tem okviru obstajajo dokazi, da je zmanjševanje škodljivih posledic uživanja drog lahko temeljni kamen vsem vrstam socialne politike in terapevtskim pristopom. Na tem mestu pogosto prihaja do zmešnjave pri kateri se pojem škoda zamenjuje z pojmom tveganje. Tveganje načeloma pomeni možnost, da se bo nekaj zgodilo, medtem, ko je škoda že sam dogodek ali pa posledica dogodka. Večina ustanov in organizacij, ki se ukvarjajo s problematiko drog, se posveča zmanjševanju škode, ki jo uživanje drog povzroči posameznikom, širši skupnosti in družbi v celoti. (Strang, 1993)

Kadar govorimo o škodi se nam  zmerom pojavi problem kako jo pravzaprav izmeriti. Preprosto in neposredno je ponavadi pretežko. Večkrat imamo opraviti z prikrito zvezo med določeno obliko vedenja in škodljivimi posledicami, kar se lahko pokaže šele po preteku določenega časa (več let kasneje). Prav tako je škoda lahko tudi prikrita (kadar nastopi zaradi drugih dejavnikov kot so npr. stigmatizacija v povezavi z določeno boleznijo kot posledica spolnega prenosa) ali pa je lahko najvidnejša prav med skrito populacijo (skupine z visokim tveganjem, npr. prostitutke in skupine, ki imajo slabši dostop do skrbi za zdravje). (Strang, 1993)

Opazovanje različnih praks tveganega vedenja pri posameznikih prinaša tudi ugotovitve, da tvegano vedenje ni nujno povezano z škodljivimi posledicami. Če vzamemo iz prakse različne osebe, ki so imele za seboj dolgoletno kariero uživanja opiatov lahko med njimi v zdravstvenem pogledu opazimo zelo velike razlike; nekdo ima npr. veliko zunanjih poškodb (hematomi) zaradi slabe tehnike injiciranja, okužen je z vsemi tipi hepatitisa, podhranjen, z kroničnimi oblikami bolezni notranjih organov, v psihosocialnem pogledu omejen na disfunkcionalno odvisnost, etc., medtem, ko je drugi, ki ima za seboj prav tako npr. 17 let konstantnega uživanja opiatov v zdravstvenem pogledu brez vseh prej omenjenih težav in nazadnje  omejen samo še na metadonsko vzdrževanje ter vsakdanje življenje z službo, domom, družino in prijatelji. Prav tako imamo lahko opraviti z osemdesetletnikom, ki vsak dan pokadi do 20 cigaret in je še zmerom dobrega zdravja in v telesni kondiciji in torej sodi v kategorijo tveganega vedenja, ki mnogim drugim prinaša neprimerno hujše škodljive posledice.

Zveza med uživanjem drog in škodo je odvisna od različnih dejavnikov:

-         od farmakološke lastnosti zaužite substance (poškodbe možganov zaradi barbituratov, okvare jeter zaradi prevelikega pitja alkoholnih pijač, pa tudi glede kakovosti določene substance, ki je v farmakološkem pogledu varljiva - npr čist heroin, med. diamorfin v farmakološkem pogledu ne uničuje človeških celic, medtem, ko ima ilegalni heroin zaradi prekupčevalskih postopkov lahko primešan npr. strihnin zaradi stopnjevanja flasha in kot tak lahko povzroči hude poškodbe notranjih organov ali pa celo smrt)

-          

-         od načina uživanja drog (rituali souporabe injekcijskega pribora in s tem povezan prenos virusov hepatitisa, HIV-a, zadušitve pri vdihavanju toksičnih organskih lepil etc.)

-          

-         od okoliščin uživanja drog (denimo povezava med stresno situacijo vbrizgavanja heroina v javnem wc-ju in spremljajočo nervozo in strahom, prekomerno pitje alkoholnih pijač in prometnimi nesrečami etc)

Razmerje med zmanjševanjem škode in  zmanjšanjem škode

Tudi v tem primeru imamo opraviti z terminoma, ki se pogosto uporabljata kot sinonima, čeprav je med njima bistvena razlika. Zmanjševanje škode (harm reduction) kot krovni termin, ki vključuje različne strategije delovanja je proces, oziroma metoda komprehezivnih postopkov kako se spopasti s škodljivimi posledicami uživanja drog (npr. programi zmanjševanja škode - needle exchange, outreach work, metadon, spremembe v politiki do drog…), medtem ko je zmanjšanje škode (harm minimisation) univerzalni cilj takšnih pristopov. V tem okviru je seveda nujno analizirati prednosti in pomanjkljivosti, ki jih ima zmanjševanje škode za posameznike in družbo.

Alternativa vojne proti drogam ni v popolni odpravi prepovedi in posledično v prosti prodaji brez nadzorovalnih mehanizmov, temveč uspešna zdravstvena strategija, ki naj bi nadomestila neuspešno represivno politiko. Zdravstvena strategija naj bi zajela oba aspekta v problematiki drog - preventivno delovanje (osveščanje javnosti), kot kurativno (reševanje najrazličnejših zdravstvenih problemov v nudenju pomoči odvisnikom in njihovim družinam).

Normalizacija v odnosu do drog pravzaprav zajema vsa področja, ki so vpletena v to problematiko; od izobraževanja in zdravstvene in socialne politike, do sodstva in policije. V takem pristopu je seveda zelo pomembno tudi bogato epidemiološko spremljanje v sklopu socialne medicine in zbiranje podatkov glede vseh spremljevalnih pojavov, ki so v zvezi z drogami: poznavanje stanja glede števila odvisnikov na določenem lokalnem področju, poznavanje tveganih vzorcev vedenja, načinov uživanja, nalezljivih bolezni, porast uživanja, odnos odvisnikov do različnih oblik institucionalnih obravnav in ostalega. Kolikor so zaradi ilegalne narave svojega početja odvisniki potisnjeni v podzemlje,je reševanje te problematike lahko samo papirnata vojna in sprejemanje deklarativnih politik brez efekta.

Skozi prizmo nove politike do drog bi bili priča drugačnemu družbenemu ozračju, bolj razvidnemu in sprejemljivemu za obstoj drugih in drugačnih (v tem primeru uživalcev drog), ki ne bi ustvarjalo in krepilo kulture uživanja drog, obenem pa bi bilo strpno do tistih, ki jo zaradi kakršnihkoli razlogov jemljejo, a s tem ne ogrožajo drugih ljudi.

Pojem normalizacije, ki jo s seboj prinese ustaljeno uživanje drog in njegova kultura tako srečamo v nasprotju s kontraevolutivnimi procesi, ki jih predstavlja dramatizacija, h kateri so nagnjena javna občila, pogrošno leposlovje in tudi s kriminalizacijo uživanja samega.

S pojmom normalizacija se prav gotovo ne misli na podpiranje upravičenosti vsesplošnega uživanja drog kakor, da bi bile nenevarne in s tem neproblematične, temveč akceptiranje družbene realnosti, zastavek k bolj zmerni politiki do drog, ki bi zajezila škodljive učinke uživanja drog med rizičnimi skupinami (predvsem mladino in otroci) in omogočila normalno življenje tistim, ki imajo v današnjem represivnem okviru zaradi kompulzivnega in kaotičnega uživanja drog veliko nepotrebnih zdravstvenih in socialnih težav.

Soočenje z realnim stanjem stvari skozi opcijo zniževanja škode pomeni sprejetje, da kolikor imamo opraviti z škodljivim, tveganim vedenjem, je primarni cilj zmanjšati njihove negativne efekte.

Vzemimo redek pogled nekoga, ki je zaradi predoziranja s heroinom izgubil sina, vendar je kljub vsej dokončni tragičnosti dogodka ohranil sposobnost refleksije:

»I'm no advocate of drugs – I wish to God people wouldn't use them – because for my son the drugs road led to a very dead end. But that need not be so for thousands like him if we take control of the supply. At least we will be sure that they will get treatment and the chance of rehabilitation. And for those foolish enough to keep using, we will be sure that what they take will not kill them.« (podčrtal D.K.)

(Ashton, R.: This Is heroin, 2002)

Ali bi lahko poskusili pogledati čez planke z obeh strani?

Potrebe po razbremenitvi stresa, želje po experimentiranju z spremenjenimi stanji zavesti, premagovanje potrtosti, beg iz dolgočasja, potenciranje že predstoječega užitka (npr. vožnja pod vplivom amfetaminov, seks v zadetem stanju /kokain, amfetamini, exstacy, hašiš, in še kaj…), substance kot driverji, ki vkalkulirajo že predstoječe dezinhibirano vedenje (nasilje), umik pred razreševanjem lastnih problemov, oz. soočenjem z »lastno senco« (enigma heroina), ipd., so razlogi, ki potencialno lahko (ali pa ne) vodijo k (ne)premišljeni / kompulzivni uporabi drog. Igra želje, ki sledi predvsem načelu ugodja, lahko postane  problematična  kolikor ni v kombinaciji tudi z načelom realnosti. Vendar samo abstraktnost osnovnih Freudovskih pojmov v tem kontekstu ni dovolj.

Pustimo zdaj željo pri miru - saj največkrat itak ne ve kaj hoče, ne? Zagotoviti bi bilo treba diskusijo glede aktualne/zdajšnje realnosti, (osebne in socialne), ki zadeva ogroženost vsakega posameznika. Omogočiti njegovo interpretacijo te »realnosti« kot prepoznavni umeščenosti svoje eksistence v aktualni zdajšnjosti. Želja v opoziciji do te realnosti (gnus nad svetom in opoj droge znotraj tega) lahko postane pot do lastne spremembe. Če je tudi volja in miselni preklop.

Tukaj se lahko vsi - tisti, ki se čutimo poklicane kot »profesionalce« z vokacijo socialne solidarnosti in svetovalnega dela - kadarkoli izgubimo, ko se znajdemo v situaciji arbitra, ki naj (četudi v sožitju »terapevtskega« odnosa z nekom drugim) – nekomu pomaga sproti osmišljati probleme njegove eksistence.

Ne vem več kaj naj zadošča za definicijo sedanjosti. Brati Fukuyamo, konec zgodovine? Ostajati strukturalni pesimist, ki mu preostane samo še interpretacija dogajanja  in čakanje na nek novi »event«? Nek filozof je nekje dejal, da se je »najhujše že zgodilo, da ne potrebujemo jedrske vojne«. Če »bistvo tehnike« vztraja že kot predhodnica razrednim neenakostim in globalnemu izkoriščanju vsega (narave in ljudi) kot razpoložljivost vsega obstoječega, slepega izkoriščanja in maničnega trošenja, ki doživlja svoj vrhunec v današnjem kapitalizmu – se to sedaj čedalje bolj očitno (in materialno) dogaja pred našimi očmi. Največja ironija pri tem pa je dejstvo, da je eden najbolj dobičkonosnih motorjev kapitalizma prav vojna proti drogam, poleg orožja seveda (orožarski lobi dela orožje, razvoj industrije in »napredek« pa potrebuje vojno, ergo – vojna »ustvarja« napredek; vojna proti drogam ustvarja črni trg in organiziran kriminal z nenormalnimi dobički ter »organizirane nas« (carino, agenturo, policijo, sodstvo, farmacijo, etc) opran denar je neobdavčen kapital, ki gre v bančne investicije)  Ena vojna na drugo, vojna kot način življenja, vojna kot zgodovina… In kako gremo naprej?  Z novim izumom seveda. Z inštalacijo nevarnosti terorizma ki prekriva resnične antagonizme – lansirali so jo pa tisti, ki edini zares zganjajo globalen teror – kar postaja povod za uvajanje globalnega nadzora z novimi tehnologijami in »nevidnega« totalitarizma, konec resne emancipacije, vsakdanje življenje pa čedalje bolj diktira gnusoba medijskih puhlosti, gnilega povprečja in boja za preživetje. What a wonderfull world...

Mar ni tako, da se kljub vsem aktivnostim in sprenevedanju glede osmišljanja vsakdanjosti – za katero se nekateri prekleto trudijo (zaman?) ali pa nereflektirani umeščenosti v to isto vsakdanjost (samopozaba) , veliko nas – prikrito zaveda, da smo na istem - kakor, da vsi čakamo na nekakšen orakelj? Nekateri ga čakajo tako, da imajo preveč dela, drugi pa bogu zapravljajo čas, kar je navsezadnje umeščeno znotraj istega.

Zadostiti potrebam po ugodju brez osmišljanja vsakdanjega življenja je težko. Da bi zadostili določeni potrebi po užitku, razvedrilu, sprostitvi napetosti ali trenutni samopozabi, se lahko hitro soočimo z dokaj nepremišljeno gesto - prepustiti se zgolj kompulzivni reakciji, ki išče zadovoljitev takoj.  Posebej še, če to postane edini in prevladujoč model iskanja ugodja. Prav to se lahko pogosteje zgodi  z drogami, kadar in če iščemo instant metodo zadovoljitve.

Kakor smo že rekli, ljudje so že od nekdaj uživali droge in jih bodo še naprej, nekateri med njimi bodo zaradi njih imeli tudi večje probleme kot drugi. V okviru socialno – medicinskih nastavkov bi bilo potrebno tem ljudem zagotoviti možnost ustrezne samozaščite in nudenje objektivnih informacij v zvezi z varnejšim uživanjem – (brez paternalističnega odnosa, kjer vednost formalno pomeni že tudi več-vrednost), upoštevaje strategije zmanjševanja škodljivih posledic uživanja drog in sprotnega zavzemanja za normalizacijo v zvezi z politiko do drog - brez preganjanja, potiskanja  pod metlo strategij "gospe družbe" in obravnave, ki že na izhodišču samoumevno odreveni v okviru  vprašljivega moralizma ter kriminalizacije uporabnikov drog.

Kolikor se nekateri ne morejo ubraniti radovednosti in eksperimentu z določeno drogo (kolikor zavestno ostajamo samo na izhodišču naivne psihologije) bi bilo za njih bolje  vzpostaviti vsaj produktivno distanco do doživete izkušnje, oz. jo postaviti v okvir v katerem ne postane dominantna.  Vendar pa, kot sem želel pokazati že prej, so človeški potenciali, ki se lahko prebudijo z uporabo drog, v določenem pogledu že v zasnovi vsakega posameznika, v zasnovi genetskih in nevrobioloških potencialov, ki predstavljajo korelat različnih stanj psihofizičnega ugodja in jih je mogoče doseči tudi z lastnim naporom;  z vsakdanjim tekom se sproščajo velike količine endorfinov, ki omogočajo regulacijo stresa in občutke sproščenosti,  nekatere meditativne prakse, dihalne in telesne vaje (tudi lebdenje v komori za čutno izolacijo) prav tako povzročajo višek v dejavnosti različnih nevrotransmiterjev, kar hkrati povzroča tudi pojav raznih psihičnih fenomenov in stanj zavesti, ki predstavljajo integralno avanturo duha posameznika. In v tem niso zgolj sami sebi namen, temveč so kot uresničeni potenciali posameznika vpeti v kontekst družbene vezi, ki računa  tudi z resničnimi medčloveškimi odnosi. Preseganje radikalne estetizacije - neme zatopljenosti ob čudežni danosti sveta fenomenov, ki nastane npr. pod vplivom meskalina, ali pa distance do vsega obstoječega, ki nastane zaradi samozadostnosti pod vplivom heroina, je možno doseči prav z lastnim naporom. Kot je nekje duhovito dejal  Aldous Huxley: "edini košček vesolja, ki ga lahko spremenite, ste vi sami." In seveda biti z drugimi. Odnos do drugega je navsezadnje temelj v družbenosti posamezne identitete.

5. Razkorak med deklariranimi cilji in pogoji realizacije v nacionalni strategiji

Razkorak med deklariranimi cilji nacionalne strategije, ki vključuje tudi cilje zmanjševanja škode, ter realno možnostjo njene realizacije, temelji na diskurzu, ki lahko v dveh pogledih ovira dejansko možnost uresničevanja lastnih izhodišč. Prvi je v tem, da lahko zveni kot samodejnost retorike, ki gre v korak s časom (skupaj z dopuščanjem novih izhodišč in področij), kar bomo morda z malimi koraki sčasoma dosegli (ali pa tudi ne). Naslednji pa v dejstvu, da nevprašljivost pogojev, ki šele omogočajo resnične spremembe, lahko spregleda določene vidike obstoječega sistemskega ozadja, ki – v konkretnih primerih - vnaprej blokirajo doseganje tega, kar se v programu nacionalne strategije predlaga. Zastavljeni cilji so eno, analiza pogojev za njihovo realizacijo, tj. konkretnih razmer, ki blokirajo ali omogočajo njihovo izvedbo, pa nekaj drugega. Če se ne vprašamo po pogojih, v katerih je možna politična sprememba, lahko nekritično nizamo deklarativne cilje, ki delujejo zgolj kot emblem neke politike, ne pa ciljev, ki bi jih realno dosegli. Kolikor pa bi vsebina nacionalnega programa ob svojih delovnih izhodiščih vsebovala tudi analizo pomanjkljivosti in konkretne predloge za razpravo o odprtih vprašanjih, ki zadevajo nerešene dileme, bi s tem že sama lahko začrtala odločilno smer za delo na uvajanju potrebnih sprememb (tudi v pomenu globalnosti nove paradigme). Kljub miselni nedorečenosti na katero opozarjamo na tem mestu je vendarle vzpodbudno, da se programi zmanjševanja škode v okviru nacionalnega programa uvrščajo med nujne in nedvomno potrebne (kar je videti tudi v konkretnih pobudah in podpori za širjenje novih programov.[8]

Indikativen primer nedorečenosti enega od programskih izhodišč je zavzemanje za destigmatizacijo uporabnikov drog,[9] kakor da sedanja stigmatiziranost ni vpeta v konkretne mehanizme nadzorovanja in kaznovanja, ter bi torej morali verjeti, da destigmatizacijo uporabnikov drog lahko dosežemo kar samo po sebi, tj. z nekakšno spremembo klime v javnem mnenju. Dejstvo je, da ima njihovo stigmatiziranje in izključevanje določene funkcije v družbenem (realno kot neznosno se premosti z naknadno simbolizacijo, ki s svojo interpretacijo vzpostavi novo družbeno konstrukcijo). V tej zvezi so smešne zahteve po integraciji uporabnikov drog. Dejstvo je, da so integrirani prav skozi izključitev v podeljenem mandatu bolnika/kriminalca (kar je tiha predpostavka večine moralistov), na ta način so že integrirani skozi model obravnave, ki računa s tako podeljeno, družbeno vzpostavljeno vlogo. V tem dejstvu vidimo analogijo na način Foucaultove teze, da je norost morala biti izključena, da je bila lahko naknadno vključena kot duševna bolezen. (Foucault, 1980) V tem gre znova za vprašanje simbolizacije, kako vsakokratna družba simbolizira neznosno realno in se strukturira na tej podlagi. Če pogledamo na značilnost diskurzov v različnih razpravah o drogah, lahko vedno znova pogosto opazimo neko temeljno nelagodje, občutek nemoči, ki meji že na obup. To da se uživanje drog ves čas vrača na isto mesto – da se ponavlja kot „grožnja“, ki ji ne moremo ubežati – mnogim povzroča neznosno travmo, saj jim na koncu zmanjka besed (ko v javnih razpravah pripeljemo našo analizo do prelomnih zaključkov, se mnogi začenjajo prijemati za glavo in tarnati: „dajmo že enkrat nekaj storiti!“). Tu nastopi odločilna razlika v simbolizaciji. Zmanjševanje škode je odgovor, ki se sooči z realnim (v našem primeru z vztrajanjem stanja, droge se ves čas vračajo, etc) pri čemer upošteva vse različne možnosti, redukcionizmi ostalih „pristopov“ pa vztrajajo v svojem moraličnem imperativu/boju: preventivno preprečiti interes, represivno preprečiti ponudbo, represivno/preventivno preprečiti povpraševanje, pozdraviti, etc. Omenjen imperativ boja proti drogi vztraja prav na tej podlagi, ko se s porastom uživanja drog ni sposoben soočiti kot fenomenom v danem družbenem kontekstu in ga na lahko jemlje kot prosto lebdeč socialno-patološki pojav.[10]  Kar deluje kot neznosno je nesprejemljivo, to je treba premagati. Paradox boja proti drogi je najbolj v tem, da kljub ničnim rezultatom[11] (in celo dodatnemu povzročanju škode), vztraja na moraličnem imperativu izključno zato, ker se z uživanjem drog ne more sprijazniti v pomenu akceptiranja pojava. Namesto znanstvenega pristopa imamo opraviti z moralo. Na tej podlagi sicer lahko delamo znanstvene evalvacije doseženih „rezultatov“, medtem, ko izhodišče obravnave ne temelji na znanosti in socialnemu čutu, ampak ostaja na polju moralnih imperativov. Doseženi rezultati na koncu koncev sploh niso več najbolj pomembni, važna je moralna drža, izraz nasprotovanja. Droge kot simptom družbene anomalije so torej stranski učinek dveh osnovnih dejstev: na eni strani kot izraz konfliktnosti družbene ureditve kakršna se kaže v svojem „napredovanju“ (v pomenu večanja socialne negotovosti) in na drugi – njene lastne reakcije na pojav. Ker pojava – kot družba - ne moremo sprejeti[12], ga s svojim zavračanjem/nasprotovanjem dodatno vzpostavljamo. Vendar nam droge niso padle z neba.  In kar zadeva stigmatizacijo vemo, da so po raziskavah javnega mnenja največkrat najbolj nezaželeni prav t. i. „narkomani“. Džankiji, ti so vidni, zadete gospodinje – prav tako simptom družbenega sistema, ki zasedajo ogromen del statistike porabe predpisanih pomirjeval (trankvilajzerjev in barbituratov)  -  ne motijo, vsaj ne kolikor med drugim pridno trošijo in so popolnoma vpete v mašinerijo kapitalizma. Prav tako ne motijo japiji s svojim spidiranjem na kokainu, oboji skupaj pa so zgovoren simptom s stališča vpetosti v funkcionalnost družbe. Višek cinizma, ki kaže na hipokrizijo glede drog v družbi, pa so npr. površine sanitarij v tistih stavbah, kjer ponavadi sprejemajo zakone, katerih naj bi se morali držati navadni smrtniki. Sekreti v nekaterih evropskih parlamentih so pač pozitivni na marihuano in kokain...

Omenjeno neskladje vidimo že v kontekstu temeljnih izhodišč, ko v nacionalni strategiji naletimo na načelo uravnoteženosti pristopov,[13] katerih ravnovesje ne temelji na paradigmi novih spoznanj (v pomenu kritične analize sistemskih pogojev), temveč na psevdoliberalnem pristopu, ki dopušča „vsakega nekaj“ ter na nespremenjenih razmerjih, ki v temelju strukturirajo kompleksnost pojava drog, ne uravnoteža ničesar, razen dopuščanja/določanja nujnosti nekaterih novih pristopov (kot npr. zamenjava igel), katere se s tem reducira na goli pragmatizem. S tem pa se pravzaprav na prikrit način reproducira status quo.[14]

Kriminalizacija uživanja drog povzroča stigmatizacijo uporabnikov, ter s tem determinira poti in načine, po katerih ljudje uživajo droge. Dejstvo je, da prevladujoča ideja boja proti drogam implicira vojno, katero že poznamo ter tudi njene porazne rezultate na globalni ravni. Koncept vojne proti drogam vzpostavlja osnovne pogoje delovanja sistema v obravnavi politike do drog, zato ne moremo resno jemati uravnoteženosti te vrste, kjer naj bi koncept zmanjševanja škode služil edinole mašenju lukenj, ki nastajajo kot posledica kriminalizacije.

Destigmatizacija ni možna brez dekriminalizacije. V tem kontekstu so tudi napori samoorganiziranja uporabnikov v smeri destigmatizacije ujeti v igro dvoumnosti, če predpostavimo pričakovano reakcijo družbe. Kako bo dosežena destigmatizacija populacije, za katero se deklarativno izjavlja, da v okviru policijske statistike kaznivih dejanj zavzema največji delež teh dejanj kot posledičnega kriminala v zvezi z odvisnostjo od drog?[15] Dokler se vprašanje kriminalitete postavlja kot vprašanje kredibilnosti interesnih skupin ali pa kadar gre (tudi pod krinko samoorganiziranja)[16] zgolj za oportunistično izkoriščanje v zasebne namene, se avtomatizem nezaupanja samo poglablja. Na nek način se s tem pravzaprav nezavedno ustvarja kontekst domneve, v katerem uživanje drog nastopa tudi kot alibi za kriminal. Če se uživalce drog povpraša glede pečanja z kriminalom, je morda njihov odgovor v tem, da so v to prisiljeni, »saj so vendar džankiji«!  Če se jim  to dejstvo slučajno očita, jih pa stigmatiziramo! Bogovi so padli na glavo! Z dekriminalizacijo uživanja, omogočanjem različnih vrst substitucije ali v določenih primerih primarne droge na recept, je šele možno stopiti na pot resnične destigmatizacije, ki sedaj nastopi kot učinek sistemske spremembe tudi v socialnem pogledu, ne pa z mehčanjem betona v glavah mediokritet in oportunistov na katerikoli strani. Še enkrat - brez dekriminalizacije ne bo destigmatizacije. [17]

6. Kako naj bi se obnašali v nizkopražnih programih?

Z strani tistih, ki zmanjševanje škode tolerirajo predvsem kot nujnost prevencije na eni strani (pristajanje na ukrepe, ki so »nujno zlo«, čiste igle, ipd) na drugi strani pa ga razumejo ali vidijo zgolj kot predhodno dopolnilo visokopražnim terapevtskim programom (v smislu večjih restriktivnosti v obravnavi uporabnikov ter »priganjanju« v terapevtske programe)  želijo s tem izčrpati globlji smisel koncepta zmanjševanja škode ter predvsem reducirati njegove metode na nekaj drugega.   S tega vidika je simptomatična teza, da bi se morali v nizkopražnih programih obnašati visokopražno (mimogrede,  nizkopražnost oz, nizkopražni programi tu nastopajo kot sinonim za zmanjševanje škode, visokopražni programi pa kot sinonim za terapevtske programe). Gledano strokovno je trditev nesmiselna, glede na možno tendencioznost spreminjanja konceptov, ki gredo bolj v uho tistim, ki so zmanjševanju škode ideološko nenaklonjeni, pa po eni strani predstavlja interes po prisvajanju teh dejavnosti z drugačnimi metodami, na drugi strani pa morda interes po suspendiranju akterjev in organizacij na tem področju.

Temeljna lastnost visokopražnih programov je v pogojevanju sprejemanja zahtev, kar je v vsebinskem pogledu določeno z tim. »terapevtskim paktom«, ki predstavlja okvir za sodelovanje uporabnika s katerim so določena pravila delovanja in doseganje terapevtskih ciljev. Temeljna lastnost nizkopražnih programov pa je nasprotno prav tem, da se doseganje sprememb (od varnejše uporabe drog do vstopanja v druge programe) ne pogojuje za sam vstop v program. Prav zaradi tega je cilj metode zmanjševanja škode (omogočanje stikov večjega deleža uporabnikov, ki ostalim službam – v prejšnjem primeru - sicer ostajajo skriti), tudi možno realizirati.

Vkolikor opazka o obnašanju leti na tiste primere, ko se med izvajalci programov pojavljajo tudi aktivni ali bivši uporabniki drog katerih delo (v nekaterih konkretnih primerih) bi bilo vsled dejansko ugotovljenih nepravilnosti, s tem ocenjeno kot nekompetentno, lahko v tem razberemo problem strokovnosti in etičnih kodeksov, ki pa velja za vse enako tudi v drugih organizacijah, pa naj gre za strokovne delavce ali uporabnike. Nikakor pa ne pristajamo na tezo, da je udeležba uporabnikov drog v programih zmanjševanja škode apriori napačna. Prav nasprotno. Kompetentnost njihovega dela je lahko predmet ocene znotraj parametrov strokovnosti, delovne discipline in etičnih kodeksov za katero so dolžni poskrbeti v vodstvu konkretne organizacije, ne pa predmet apriornega zavračanja. V mednarodni skupnosti na tem področju je veliko ljudi (bivših ali aktivnih uporabnikov), ki so v strokovnih krogih tudi visoko cenjeni. Nenazadnje med njimi najdemo tudi akademsko izobražene raziskovalce in avtorje odmevnih knjig. 

V kontekstu zmanjševanja škode katerega kompleksnost se navezuje na ugotavljanje potreb in doseganje realno dosegljivih ciljev, govorimo o nizkopražnih pristopih kot metodi s katero zagotavljamo realizacijo teh ciljev. Da bi to dosegli se moramo seveda obnašati temu primerno, kar pomeni da se moramo v nizkopražnih programih obnašati nizkopražno. Sinonim za izraz »low treshold« (nizki prag) je tudi izraz »user friendly« (uporabnikom prijazna služba). To seveda ne pomeni koncepta »laisser aller« ali pa »laisser faire«. Nasprotno. Vemo, da je disciplina pogoj svobode. To vedo tudi naši uporabniki programa, ki morajo spoštovati hišni red, da lahko strokovni delavci normalno delajo in da predvsem sledijo svojemu poslanstvu. Eno od miselnih izhodišč, ki se povezuje z metodo nizkopražnih pristopov je tudi koncept »Socialnega dela, ki sprejema pojav uživanja drog, katerega avtorja sta profesorja Lempp in Stover z univerze v Bremnu. Slovenski prevod je dostopen že več kot 10 let in tudi upoštevan kot eno od temeljnih metodoloških izhodišč na področju zmanjševanja škode. Naj ponovimo še enkrat. Prav metoda nizkega praga - akceptiranje uporabe drog brez moralističnega obsojanja in zagotavljanje obravnave z možnostjo motiviranja po doseganju produktivnih sprememb (od varnejše rabe drog, do vključevanja v druge programe) – ki vključevanja v obravnavo ne pogojuje z zahtevo po doseganju teh sprememb, temveč jih nevsiljivo omogoča in vzpodbuja, je šele možno zagotoviti interes uporabnikov, ki sicer drugim službam ostajajo nedostopni.

Po 15 letih delovnih izkušenj, strokovnih izmenjav in sodelovanja z akterji zmanjševanja škode na mednarodnih konferencah in delavnicah v tujini kjer so bile slovenske izkušnje tudi verificirane kot model dobre prakse - (Stigma v okviru Lindesmith Centra – kot eden od vzorčnih modelov za vzhodno evropo, Stigma v okviru »Best Practise Collection«, publikacije UNAIDS-a, Stigma z strani organizacije Lifeline iz Manchesterja kot projekt vreden najvišje podpore), pri nas pa kot primer dobre prakse v okviru Iniciativne skupine za širjenje novih programov -  lahko spreminjanje osnovnih konceptov zmanjševanja škode »od zgoraj« razumemo samo kot politično vsiljeno, nikakor pa ne v smeri interpretacije, ki bi bila strokovno legitimna. Konceptualna izhodišča k strategiji zmanjševanja škode imamo pri nas – v najbolj celoviti in razčlenjeni obliki - dostopna v raziskavi dr. Vita Flakerja, »Živeti s heroinom«, I, II del, zadnji, tematski številki »Mreže drog« (pa še kje drugje),  ne pa v nenadnih nedorečenih miselnih dovzdevkih opazovalcev od zunaj. Predsednik mednarodne zveze zmanjševanja škode IHRA, Pat O'Hare, pa je slovenskim predstavnikom nevladnih org. na področju drog tudi osebno povedal, da je z njegovega stališča Stigma kot organizacija na področju zmanjševanja škode – svetovno znana (»world wide famous organisation«).

Kdor si predstavlja nizkopražni program samo kot servis za priganjanje uporabnikov v terapevtski program, sploh ne razume ali pa ne želi razumeti koncepta zmanjševanja škode in očitno z njim nima resničnih izkušenj...  Obravnava uporabnikov drog na način vzvišeno filistrske distance pa niti slučajno ne sodi na to področje. Dokler se bodo nizkopražni programi - glede na mednarodno uveljavljene in izdelane koncepte, ki so dobro znani tudi v slovenskem prostoru – še naprej razvijali v skladu z svojim poslanstvom, ki temelji tudi na kritični analizi družbenega odziva na pojav drog, bodo ostali zvesti svojemu konceptu. Bodo pa seveda še naprej, kakor dosedaj, motivirali uporabnike tudi za vstop v visokopražne programe.

7. Politika droge med kritično refleksijo/teorijo ter ideologijo zgolj preprečevanja (EU akcijski načrt)

Strategija EU akcijskega načrta za obdobje (2005 – 2008) se deklarativno koncentrira na dve večji dimenziji politike do drog: zmanjševanje povpraševanja »Drug demand reduction« in preprečevanje trgovine z drogami »Drug supply reduction«. Cilj naj bi bil zmanjšanje zdravstvene in socialne škode »Harm minimisation«.

Zmanjševanje povpraševanja »Drug demand reduction« naj bi bilo posledica tega kar pri nas poznamo s željenimi posledicami »primarne preventive« (osveščanja o tveganjih, spodbujanja zdravega življenskega sloga, etc), »supply reduction«  pa pomeni represijo v preprečevanju trgovanja z drogami. V globalnem smislu niti eno niti drugo ne deluje, oz ne prinaša bistvenih rezultatov. Dosežen cilj kot posledica obeh navedenih strategij naj bi bil v  zmanjšanju škode (harm minimisation), (socialne in zdravstvene).

Z vidika kritične presoje pojava, ki upošteva vse dimenzije kompleksnosti je tu logika spet postavljena na glavo. V okviru globalnega akcijskega načrta EU je inhernetnost povezave harm reduction  - kot strategije – ter harm minimisation – kot rezultatom – prekinjena.   (glej zgornja poglavja  o razmerju med škodo in tveganjem ter distinkciji zmanjševanje / zmanjšanje škode). 

V tem delu niti slučajno ne gre za cepljenje dlake okoli terminoloških (ne)doslednosti temveč za bistvena vprašanja glede smiselnosti strategije. Strategija globalnega EU akcijskega načrta ni zasnovana na logiki realnosti, temveč na fantazmi ideologije. Posamezne strategije držav članic, kot specifične razlike v načrtovanju politike do drog pa so nekaj drugega (npr. Švica, Nizozemska, ...).

Zmanjšanje škode zaradi drog, ki ga je v sedanjih okoliščinah mogoče doseči predvsem z spremembo politike do drog, normalizacijo ter kontrolo v pogojih normalizacije, se v tem dokumentu znova pripisuje vztrajanju z represivnimi ukrepi, katerih posledica je predvsem širjenje črnega trga ter utopičnostjo osveščevalnih strategij. S tem se predvsem zamegljuje realnost socialno in zdravstveno deprimiranih množic ter njihove posledice (naraščanje porabe drog, alkoholizma, nasilja in duševnih motenj). Vsakomur je lahko jasno, da primarna preventiva ne more nadomestiti reševanja socialnih problemov. Kakšen je lahko odgovor osveščevalnih strategij t.im. primarne preventive na posledice nezaposlenosti in brezperspektivnosti mladih (npr. Pariz v plamenih) ali na  alarmantne grožnje o večanju nezaposlenosti? 

EU akcijski načrt na področju drog dopušča tudi intervencije zmanjševanja škode, vendar ga konceptualno spreminja, v posameznih točkah pa spregleda. Npr. preventivo s krvjo prenosljivih virusov konceptualno ne opredeljuje z ukrepi zmanjševanja škode ampak jo vidi v delovanju obstoječih zdravstvenih služb (v tem okviru je moment preventive prisoten samo z omogočanjem testiranja na viruse ter z predvidevanjem, da se bodo okuženi obnašali varno z ozirom na druge – kar seveda ni v vseh primerih gotovo). Preprečevanje okužb na sceni injiciranja drog – že pred testiranjem – pa v programskem dokumentu (pod točko 16.) ni opredeljeno.

Slovenski nacionalni program za droge vsebuje/dopušča zmanjševanje škode vsaj kot eno od področij delovanja. Do sprejetja akcijskega načrta omenjenega programa pa še ni prišlo. Če bi zaradi sedanjega političnega zasuka pri sprejemanju akcijskega načrta prišlo tudi do izključevanja zmanjševanja škode pri nas, se s tem situacija lahko samo še poslabša (v smeri zdravstvenih, ekonomskih in socialnih posledic ter naraščanja posledične kriminalitete). Edina alternativa je zgledovanje po tistih evropskih državah, ki vztrajajo z ukrepi zmanjševanja škode s katerimi v teh segmentih dosegajo in merijo pozitivne rezultate. Glede na dosedanje zablode v slovenskem prostoru pa je zadnji čas, da bi v največji meri začeli upoštevati socialno stroko.

8. Zaključek

Smisel nove paradigme – gledano v celoti – je torej v tem, da na podlagi analitičnega soočenja, ki obračuna z lažno zavestjo, ideološko zaslepljenostjo in učinki kriminalizacije pojava, ta pojav sprejme skupaj z definiranjem realnih ciljev, ter vsa razpoložljiva sredstva in področja dejavnosti, vključno z zakonodajo, premesti v ta okvir. Na koncu je cilj zmanjšanje škode, ki jo droge prinesejo posameznikom ter škode, ki jo prinesejo družbi. In še zadnjič dodajmo, da v tem ne gre za redukcionizem tiste vrste zaradi katere bi zmanjšali domet ali zanemarili rezultate posameznih dejavnosti, saj na koncu vse prispevajo k istemu cilju.

Razreševanje problematike drog v okviru različnih pristopov njene politike, kjer imamo večkrat polemična izhodišča o tem, katera smer naj bi bila prava – že v tem vidimo osnoven sprevid pomanjkanja analize, na kar smo opozorili že prej - lahko spregleda odločilen moment, ko v reševanju te problematike ne gre zgolj za spoprijemanje z drogami na različne načine, temveč gre pred tem že za analizo sedanjih pogojev, v katerih ta fenomen funkcionira (droge kot simptom kapitalizma so poglavje zase) ter s tem omogoča avtorefleksijo tudi glede globalnega izhodišča, ki zadeva dejansko vprašljivost socialne države, stopnje socialne varnosti in socialne solidarnosti. V kolikor vzamemo droge kot simptom razvoja, potem vidimo, da v okvirih vse večje virtualnosti družbenega, izključujoče logike kapitalskega profita, slepe tekmovalnosti, dominiranja korupcije, padca solidarnosti, večanja socialnih razlik, krhanja medčloveških odnosov in brezperspektivnosti velikega dela mladih, sedanji sistem ni dosegel stopnje socialne varnosti, kakršno smo že imeli ter da kot tak pravzaprav računa s politično pasivnostjo dobršnega dela zasvojenih in ostalih, ki gredo v to smer.[18] Šele v tem kontekstu je možno problematizirati vsak pristop posebej in se zavedati lastnih izhodišč delovanja – videti torej, v kaj smo vpeti -  ter videti, kje je njihov realen domet. Seveda pa ta uvid omogoča vsaj dvoje: depresivno sprijaznjenost, da nikoli ne bo bolje ali pa zavestno vztrajanje v afirmaciji temeljne svobode in pravic posameznikov in navsezadnje tudi družbenih sprememb. Če tega ne napravimo, lahko še naprej nereflektirano vztrajamo v pristopih, ki so zgolj sami sebi namen, najbolj kot izraz »lepe duše« moraličnih prizadevanj, ki še naprej sprožajo brezplodno polemiko, ki vztraja že desetletja in je na žalost še zmerom brez repa in glave. Kdor zagovarja vrednote sistema - ki poraja bolezen - kot zdrave, seveda nikoli ne bo odposlal sporočila tistemu, ki zaradi tega sistema trpi in se mu upira in s tem ne bo ničesar promoviral (najmanj pa v kontekstu nekakšne primarne preventive), bo pa lahko še naprej – kot že rečeno - užival v fantazmi lepe duše in blodil v začaranem krogu. Ali smo sedaj razumeli pomen nove paradigme?

Literatura:

Advocasy Guide: HIV/AIDS Prevention Among Injecting Drug Users, WHO, UNAIDS, United Nations, 2004

Ashton, R. (2002), This Is Heroin. MPG Books, Bodmin, London, UK

Brownlee, N. (2002), This Is Cannabis. MPG Books, Bodmin, London, UK

Burrows, D. (2000), Starting and Managing Needle and Syringe Programs, IHRD, International Harm Reduction Development

Changeux, J.P. (1986),  Neuronski čovek. Beograd: Nolit

Constable, Nick. (2002), This Is Cocaine. MPG Books, Bodmin, London, UK

Derrida, J. (1991),  - Retorika droge. Časopis za kritiko znanosti, vol. 19, št. 140-141

Fernandez, H. (1998), Heroin, Center City, Minnesota

Fojan, D. (...  ), Retorika droge, magistrska naloga

Flaker, V, (2002), Živeti s heroinom, I., II. Del, Založba /*cf.

Friedman, D.P., Rusche, Sue. (2004), Lažnivi sli, kako zasvojljive droge poškodujejo možgane, Debora, Ljubljana

Guattari, F. (1992),  Molekularna revolucija – intervju.  Droge na tehtnici, Časopis za kritiko znanosti, vol. 20., št.146-147.

Heather, N & Woodak, A., Nadellman, O'Hare, P.: Psychoactive Drugs & Harm Reduction, From Faith To Science. Whurr Publishers, London, reprinted 1993

Herwig Lempp, J., Stover, H., 1992). socialno delo, ki sprejema uživanje drog

HIV/AIDS and Injecting Drug Use -  Selected Tools, WHO, 2004

Hotujac, L. (1992), Zloupotreba sredstava ovisnosti, prevencija i nadzor. Školska knjiga, Zagreb

Huartado Gumucio, J. (1995), Cocaine The legend, About Coca leaves and Cocaine, ICORI, La Paz, Bolivia

Insights, (2001) -  Injecting drug use, risk behaviour and qualitative research in the time of AIDS., E.M.C.D.D.A.

Kaplan, J. (1971), Marjuana, The New Prohibition, The World Publishing Company

Kocmur, D. (1989), Onkraj vsega: Irvine Welsh – Trainspotting, Drama; Ljubljana

Kocmur, D. (...  ), Heroin na recept kot eden od modelov zmanjševanja škode. Bilten Odmevi (...   ) Urad Vlade RS za droge

Kvaternik-Jenko, I., (...  ) Droga kot element poliotičnega razmerja, doktorska disertacija

McDermott, P. – McDermott's Guide To Brown For Begginers, Lifeline Publications

Newcombe, R. (2004), Tripology -  Dr Nuke's Guide To Mind Bending Drugs, Lifeline Publications, Manchester

Petrović, S. (1989), Droga i ljudsko ponašanje. Dečje Novine.

Politika Droge: Zmanjševanje škode, Revija Mreža drog, letnik 5/1997, št. 2-4

Politika do drog, Flaker, Lukšič, Nadellman (1999), Teorija in praksa, 5/1999

Rutar, D. (1990), Psihologija skozi psihoanalizo. Ljubljana: Jutro

Szasz, T. (1996), Our Rights To Drugs. Syracuse University Press

Taradash, M. (1993), Cena prohibicije drog, Zbornik, Taxus, Ljubljana

Taschner, K.L. (2001), Trde droge ? mehke droge. IN OBS MEDICUS, d.o.o. Ptuj

Thomas, G. (2002), This Is Ecstasy. MPG Books, Bodmin, London, UK

Trautmann, F. & Barendregt,(1994),  C. Peer Support Manual

Tyler, A. (1995), Street Drugs. London: Hodder & Stoughton.

Ulično delo, (1998), Preventiva na področju nelagodja in Aidsa, Zbornik, Salve d.o.o., Ljubljana

Zbirka zakonov in podzakonskih aktov povezanih s področjem drog, (2001), Tematska št; biltena Odmevi: 1, Urad vlade RS za droge, Ljubljana

Zimmer, L. & Morgan, J.P. (1997), Marijuana Myths, Marijuana Facts – a rewiev of the scientific evidence. Lindesamith Center, New York

Zinberg, Norman E., Drug, Set, and Setting

[1] V primeru začetniške faze »nihanja v odločitvi«, če bi šlo npr. za heroin (ali naj poskusim?) ter v njenem nadaljevanju  (naj raje takoj preneham ali poskusim »kontrolirati«?) je smisel svetovanja v tehtni argumentaciji, ki ohranja dialog, pretendira pa na zagovorništvo takojšnjega prenehanja. Argumentov tu ne bomo posebej navajali, ker bi imeli novo poglavje. Edino v primeru, da konkretna oseba, de facto, ne želi/noče/ prenehati z heroinom in na tem deklarativno vztraja, je šele smotrno svetovanje v smeri ohranjanja kontrole (kako ne postati odvisen ter kako zagotoviti varnost pred neželjenimi učinki in drugimi posledicami; »navlečenost«, predoziranje, poškodbe, okužbe, socialni in zdravstveni zdrs). Pa tudi v tem primeru opozoriti, da absolutne garancije ni.

[2] Odločilna pobuda – poleg uporabniških skupin – za legalizacijo varnih sob za injeciranje je v Nemčiji prišla z strani policije. Pobuda je bila obravnavana v nemškem parlamentu ter tudi sprejeta.

[3] S tem seveda ne trdimo da odločitev za zdrav življenski slog ni mogoča, gre za to, da ni v vseh okoliščinah možna kot samoumevna, prav tako ne trdimo, da skrb za bližnje in toplina odnosov, ustvarjanje sožitja ne pripomore k produktivni orientaciji posameznika in družine, problem je v tem, da nikoli nismo izvzeti vplivom in posledicam družbenih procesov, v našem primeru učinkom tranzicije in negotovosti socialne varnosti.

[4] Kakor, da bi bila percepcija droge kot estetskega proizvoda naddoločena z okvirjem sporočila.  Če pogledamo vzorce pivnikov, tabletk, praškov in zelenih vršakov trave na sporočilnih letakih MNZ, ki svarijo pred uporabo, samo zaradi tega še ne delujejo manj »privlačno« od tistih na brošurah zmanjševanja škode, katere producirajo npr. nevladne organizacije, ki opozarjajo na škodljive posledice (ne samo zaradi škodljivosti substance temveč tudi zaradi tvegane uporabe).

[5] Kar je znano že iz raziskav Kuševiča, če pa vzamemov v premislek dejstvo, da je  večina veteranov vojne iz Vietnama, ki so v okoliščinah nesmiselne vojne pristali na heroinu, po vrnitvi domov samodejno opustila drogo, ponovno vidimo, da sprememba očitno ni vedno zgolj učinek zdravstvene obravnave in že zaradi tega ne moremo iskati rešitve samo v tem.

[6] Na tej točki prevladujoča medicinska razlaga zmanjševanja škode  (z nenehno redukcijo na problem aidsa) simptomatično sovpade z represivno toleranco v politiki do drog  (z pristajanjem na logiko »nujnega zla« v zagotavljanju čistih igel), socialne posledice, učinke  kriminalizacije pa prepušča stihiji. Nekateri iz medicinskih krogov (ki se imajo že zaradi večnih komentarjev o zvezi med iglo in aidsom celo za akterje z zaslugami na tem področju) s to retoriko maskirajo resničen domet zmanjševanja škode - ter mu na ta način, z oženjem horizonta v strokovni in laični javnosti, pravzaprav škodujejo. Seveda  je potrebna čimbolj učinkovita preventiva aidsa, vendar zmanjševanje škodljivih posledic drog ni samo to. Zmanjševanje škode pomeni zamenjavo celotne paradigme na področju drog. Pojav Aidsa je pospešil nekaj racionalnih ukrepov, ker se je izkazal za še nevarnejšega od uživanja drog (stališče WHO-ja), vendar so bili nastavki za racionalnejšo politiko dani že dosti prej. Etnografski vidiki vseh ostalih škodljivih posledic  so sami zase dovolj. Zmanjševanje škode kot koncept je legitimno četudi aidsa sploh ne bi imeli. Če ostanemo samo pri boleznih je iz uporabniške perspektive že preprečevanje širjenja hepatitisa dovolj tehten razlog za načrtovanje osnovnih intervencij, kot so zamenjava igel in terensko delo.  Kar je bil v zgodnjih 80. letih tudi povod za samoorganizacijo pobude zmanjševanja škode uporabnikov v Amsterdamu.

[7] 1(Final Report of the Research Representatives (1997)
Zurich: Institute for Social and Preventive Medicine at the University of Zurich.)

[8] Podpora novim programom zmanjševanja škode, ki že drugo leto poteka v okviru »Iniciativne skupine za širjenje novih programov« v sodelovanju med Uradom za drogem, Fakulteto za socialno delo, MDDSZ, Društvi (Drogart, Stigma Svit) in CSD Koper, predstavlja dobrodošlo iniciativo, ki naj bi sejala pobude na »terenu«, kar smatram za pozitvno dejavnost tudi v okviru nacionalne strategije.

[9] Destigmatizacija uporabnikov je eno od izhodišč nacionalnega programa.

[10] Sociolog Durkheim se je tej opredelitvi zoperstavil s razlago, da so bile droge vedno spremljujoč pojav v vseh civilizacijah in zgodovinskih obdobjih. Vkolikor pa v fenomenu drog razberemo simptom konfliktnosti vsakokratne družbene ureditve, se s tem narava in težišče problema premakne v okvir politike do drog.

[11] Na kratko: od sprejemanja vseh mednarodnih konvencij naprej, do hkratne primerjave porasta uživanja, večanja posledične kriminalitete in vseh aspektov škode, lahko govorimo samo o večanju kolapsa. Vojna proti drogi (z vsemi pristopi, ki so determinirani v njenem kontekstu) predstavlja propad.

[12] Sprejemanje pojava ni izraz fatalizma (kot sprejemanje poraza, kar se zdi logično s pozicije boja), marveč izraz dojetja konfliktne realnosti ter metode za socialno obravnavo. Za podrobnejšo razlago glej: Herwig-Lemmp, & Stover; Socialno delo, ki akceptira uživanje drog

[13] Kot že rečeno, dopuščanje vsega, v čemer – v pomenu paradigme - ni nič določenega, navidez vse dopušča, obenem pa ne omogoča smiselnega procesa, katerega bi načrtovali na podlagi celostne analize vseh družbenih dejavnikov, hkrati z določanjem realno dosegljivih ciljev in s tem doseganjem večje učinkovitosti. Dilema, ki ostaja je seveda problem evropskih integracij in »zvezanih rok« sestavljalcev nacionalnega programa v okviru vlade RS.

[14] S pragmatičnostjo principielno ni nič narobe, saj je prav zmanjševanje škode v svoji metodi naravnano na doseganje potrebnih in realnih ciljev. Problem je v represivni toleranci, kjer se tej pragmatičnosti postavlja dopustna meja (strategija mašenja lukenj, ki jih povzroča kriminalizacija), s čemer je spregledana potreba/nujnost prav po tistih vidikih praktičnih ukrepov, katerih uvajanje predpostavlja tudi določene vidike dekriminalizacije. S tem pa že pridemo do točke kjer dosledna pragmatičnost  implicira tudi novo paradigmo. Zato je smisel strategije in ciljev zmanjševanja škode najbolj v tem, da predstavlja temeljno izhodišče nacionalne strategije z vključevanjem vseh oblik dejavnosti, ne pa v tem, da se ga zgolj tolerira in tako celo dopušča večna ideološka razhajanja. Zato tudi smatramo, da se »Harm Reduction« giblje med pragmatizmom in novo paradigmo.

[15] Kar ob že visokem odstotku pri nas, še bolj izrazito nastopi v zahodnih državah; poglejmo samo na katastrofalne statistike v zvezi z razlogi prestajanja zapornih kazni. Daleč največji odstotek zavzemajo uporabniki drog ter tisti, ki so se s tem okoriščali.

[16] V praksi smo včasih priča tudi tudi takim poskusom samoorganiziranja, ko večina akterjev niti ne zmore smiselno artikulirati svojih ciljev ali pa si v njih celo nasprotujejo, legitimnost pa najdejo že v tem, ker se kot uporabniki sploh javno izpostavijo, kar pa na žalost ni dovolj (še posebej če gre v ozadju samo za zasebni interes razpolaganja z denarjem nove organizacije). S tem pa predpostavka ni  nevprašljiva, vkolikor vemo, da na drugi strani pod krinko strokovnosti, lahko prihaja še do hujših primerov korupcije. Dejstvo pa je, da v praksi delujejo resne organizacije uporabnikov, ki so predvsem politično profilirane v utemeljevanju svojih zahtev ter kritične presoje dejanskosti (mednarodna zveza ENCOD, ter mnogo nacionalnih alians). 

[17] Zato je smiselno, da vsebinske pobude interesnih skupin uporabnikov vztrajajo na političnih spremembah, ki suspendirajo ravno tiste družbene okoliščine zaradi katerih prihaja do stigmatizacije. Samoorganizacija je s tega aspekta legitimna in potrebna. Ob tem pa lahko predstavlja prispevek, ki se na odločilnih točkah ujame tudi z družbeno-kritično presojo pojava.

[18] Zaradi slednjega celo tako prodorni družbeni kritiki kot je Dušan Rutar na hitro uvrstijo »narkomane« med politično popolnoma pasivne in s tem – za kapitalizem – povsem integrirane. (Rutar, 1999) Ocena je seveda prehitra, ker ne računa z dejansko analizo dogajanja na tem področju (kljub opazni pasivnosti uporabniške scene nasploh imamo na drugem mestu vidno udeležbo uporabniško/aktivističnih organizacij v gibanju za normalizacijo in spremembe v politiki do drog). Nekaj drugega pa je seveda, če avtor smatra, da je že zgolj uživanje drog izraz omenjene integriranosti v pomenu politične pasivnosti kar odpira povsem drugo debato.