Raziskava o tveganih vedenjih v Zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Ljubljana, Ig in Dob

Borut Bah, Društvo za zmanjševanje škode zaradi drog Stigma

UVOD

V letu 2009 smo začeli izvajati pilotski projekt zamenjave sterilnega pribora za injiciranje drog v slovenskih zaporih, ki predstavlja nadaljevanje našega večletnega dela. Projekt je finančno podprt s subvencijo Islandije, Liechtensteina in Norveške prek Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma ter Službe Vlade RS za razvoj in evropske zadeve.

Namen osemnajstmesečnega projekta je bil raziskati tvegana vedenja, povezana z uporabo drog v zaporih, in implementacija pilotskega projekta zamenjave sterilnega pribora za injiciranje drog ter s tem zagotoviti ekvivalentno obravnavo obsojencem/-kam, hkrati pa vplivati na zmanjšanje tveganih vedenj v slovenskih zaporih. Dejstvo je, da je zdravje zapornikov tudi javnozdravstveni problem, saj se obsojenci po prestani kazni vrnejo v skupnost. Namen projekta je bil tudi ugotoviti, kateri izmed trenutno znanih načinov zamenjave sterilnega pribora je najustreznejši za vsakega izmed zaporov, ki bo vključen v pilotski projekt. V vsakem zaporu so posebnosti, npr. zaprti/(pol-)odprti oddelki, velikost oddelkov, velikost sob, razporeditev prostorov, osebje, soobsojenke/-ci, dostopnost do zdravstvene in svetovalne službe. Že z raziskovalnimi instrumenti je bila pozornost usmerjena tudi na upoštevanje teh posebnosti in s tem preverjanje ustreznosti načina zamenjave glede na posebnosti posameznega zapora. Končni cilj, ki smo si ga zastavili, pa je bil implementacija zamenjave sterilnega pribora za injiciranje drog v treh slovenskih zaporih. To se zaradi različnih razlogov, predvsem pa zaradi neustrezne zakonodaje, ni realiziralo.

METODOLOGIJA

Za izvedbo raziskave o tveganih vedenjih v zaporih smo uporabili vprašalnik, ki je bil uporabljen že v raziskavi Tvegana vedenja v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (Hren in sodelavci 2002). Podatke smo nato vnesli in obdelali v računalniškem programu Excell.

Namen raziskave je bil:

1. preveriti obstoj in razsežnost tveganih vedenj – pojavov rabe drog, spolnosti in tetoviranja v zaporih;

1. preveriti raven seznanjenosti o tveganjih, povezanih z načini prenosa in širjenja virusa HIV in hepatitisa C;

3. na osnovi ugotovljenih podatkov in stopnje tveganih vedenj podati oz. predlagati ustrezna priporočila in ukrepe;

4. ugotoviti potrebe in najprimernejši način zamenjave sterilnega pribora za injiciranje drog v posameznem zaporu.

Raziskava v ZPKZ Ig je zajela osebe na prestajanju kazni zapora na dan 17. 6. 2009. Od 29 obsojenk, ki so tedaj prestajale kazen zapora, jih je v raziskavi sodelovalo 17 oz. 59 %. Zbiranje podatkov je potekalo v prisotnosti sodelavcev Stigme. Raziskava v ZPKZ Ljubljana je bila izvedena v tednu 28. 9.–2. 10. 2009. Od 111 obsojencev, ki so tedaj prestajali kazen zapora, jih je v raziskavi sodelovalo 57 oz. 51 %. Vprašalnike je obsojencem razdelil zaposleni v ZPKZ, obsojenci pa so izpolnjeni vprašalnik oddali v zaprti kuverti. V ZPKZ Dob pa smo raziskavo izvedli 29. 3. 2010. Od 480 obsojencev, ki so tedaj prestajali kazen zapora, jih je v raziskavi sodelovalo 161 oz. 34 %. Anketiranje je potekalo na dva načina. Dopoldne smo obsojencem v štirih skupinah (trije bloki in odprti oddelek) razdelili vprašalnike in jim po potrebi tudi pomagali pri izpolnjevanju. Popoldne smo anketiranje izvedli še med obsojenci, ki so bili dopoldne na delu. Obsojencem, ki kazen prestajajo v strožje varovanem oddelku, pa smo vprašalnike razdelili individualno v kuverti, obsojenci pa so izpolnjeni vprašalnik oddali v zaprti kuverti.

UGOTOVITVE IN RAZPRAVA

Seznanjenost o mogočih načinih prenosa okužb z HIV in hepatitisa C: mnenja obsojencev/-k o mogočih načinih prenosa.

V vseh treh zaporih se je pokazalo, da so obsojenci/-ke dobro seznanjeni o načinih prenosa, ki predstavljajo največje tveganje za širjenje okužb HIV-a in hepatitisa C, kot sta souporaba pribora za injiciranje drog in nezaščiteni spolni odnosi. Slabše pa so seznanjeni glede drugih mogočih načinov, ki smo jih podali, vendar pri njih ni možnosti prenosa virusov. Precej obsojencev (približno polovica v ZPKZ Ljubljana in 33 % v ZPKZ Dob) meni, da se virusi hepatitisa in HIV-a lahko prenašajo tudi pri kašljanju, kihanju, delu in življenju z okuženimi osebami (22 % v ZPKZ Dob, 30 % v ZPKZ Ljubljana) ter pri souporabi jedilnega pribora, banje, tuša, stranišča (40 % v ZPKZ Ljubljana, 29 % v ZPKZ Ig). Po našem mnenju se pomanjkanje pravilnih informacij za obsojence lahko kaže tudi kot strah pred sobivanjem z okuženo osebo in določeno nelagodje, zato predlagamo, da bi v zaporu izvedli več predavanj o omenjeni temi.

Število okuženih s hepatitisom B, hepatitisom C in s HIV-om

V vseh zaporih velik odstotek oseb ni seznanjen s svojim statusom (v ZPKZ Ig in Dob skoraj 30 %). Še posebej je problematično dejstvo, ker ti/-e obsojenci/-ke nimajo dovolj informacij o načinih prenosa, kar lahko povzroča dodaten strah. Eden izmed razlogov je v tem, da že sama udeležba na testiranju v zaporu pomeni določeno stigmo. Kar precej obsojencev meni, da bi morali pozitivne osebe ločiti od preostalih obsojencev. Zato se mnogi, ki so pozitivni, tudi ne vključujejo v zdravljenje.

Osem obsojencev (5 %) v ZPKZ Dob je potrdilo, da so okuženi s hepatitisom B, dvanajst (7 %) z virusom hepatitisa C in 5 oseb (3 %) s HIV-om. V ZPKZ Ig je pet obsojenk (29 %) potrdilo, da so okužene s hepatitisom C, nobena s HIV-om ali s hepatitisom B. Ugotovili smo, da 5 obsojenk (29 %) ni želelo razkriti, ali so okužene s HIV-om in hepatitisom C. V ZPKZ Ljubljana pa je osem obsojencev (14 %) potrdilo, da so okuženi s hepatitisom C, eden z virusom hepatitisa B in nihče s HIV-om. 6 obsojencev (10,5 %) ni seznanjenih s svojim statusom.

Predvsem se nam zdi skrb vzbujajoč podatek, da v ZPKZ Dob osebe, ki so navedle, da so pozitivne na HIV, hkrati poročajo tudi o veliki stopnji tveganja – 3 osebe imajo spolne odnose v zaporu in v večini primerov ne uporabljajo kondomov, ena oseba pa droge v zaporu injicira, ampak pribora ne izmenjuje z drugimi. Ena oseba, ki ima spolne odnose, ni seznanjena s tem, da se prek spolnih odnosov lahko prenašata virusa hepatitisa in HIV-a.

Uporaba drog

Glavne ugotovitve, ki so se pokazale v raziskavi, so, da problematika uporabe drog in injiciranje drog v zaporih obstajata. Droge sicer uporablja manj oseb kot pred nastopom kazni, vendar je tveganje za širjenje okužb s HIV in hepatitisi večje. Uporabo heroina v ZPKZ Ljubljana je potrdilo 19 obsojencev oz. 33 %. Kokain uporablja 10 (17,5 %) obsojencev, uspavala in pomirjevala 26 oseb (45,6 %), marihuano ali hašiš pa 20 obsojencev. O uporabi heroina in kokaina v ZPKZ Ig sta poročali dve osebi, kar predstavlja 11,7 % obsojenk. 8 obsojenk (47 %) je navedlo uporabo uspaval in pomirjeval. V ZPKZ Dob heroin uporablja 12 obsojencev oz. 7 %. Kokain uporablja 3 % obsojencev. 45 (28 %) obsojencev je poročalo o uporabi različnih tablet in uspaval. Opozoriti pa moramo, da glede podatka o uporabi tablet ne moremo z gotovostjo trditi, da so vse/-i obsojenke/-ci upoštevali dejstvo, da nas je zanimala samo uporaba uspaval in pomirjeval, ki se ne jemljejo z namenom zdravljenja oz. jim jih ne predpiše zdravnik.

V vseh treh zaporih smo kot enega izmed načinov uporab drog zaznali tudi injiciranje drog, ki predstavlja največje tveganje za širjenje različnih okužb. V ZPKZ Ljubljana je injiciranje drog potrdilo 8 obsojencev oz. 14 %, v ZPKZ Ig 2 obsojenki oz. 11,7 %, v ZPKZ Dob pa 11 oseb oz. 7 %. Skrb vzbujajoče je dejstvo, da v ZPKZ Ig in Ljubljana večina oseb pribor za injiciranje izmenjuje z drugimi obsojenci/-kami. Od 8 oseb, ki so odgovorile, da injicirajo droge v ZPKZ Ljubljana, je 7 oseb poročalo o souporabi pribora za injiciranje, od teh 7 oseb pa jih je 5 priznalo, da so že okužene s hepatitisom C. V ZPKZ Ig sta obe osebi, ki droge injicirata, poročali o souporabi pribora za injiciranje, obe sta tudi okuženi s hepatitisom C. V ZPKZ Dob so podatki o souporabi pribora manj skrb vzbujajoči – o souporabi pribora za injiciranje je poročal manjši odstotek oseb – od 11 oseb, ki droge injicirajo, si 7 oseb pribora za injiciranje ne izmenjuje z drugimi, samo 2 osebi pa sta potrdili souporabo pribora za injiciranje. Ti osebi nista okuženi z virusoma hepatitisa in HIV-a in sta seznanjeni z mogočimi načini prenosa. Smo pa v tem zaporu zaznali drugo vrsto tveganja, saj so obsojenci poročali o čiščenju že uporabljenih igel in drugih pripomočkov za injiciranje drog. Ob tem moramo poudariti, da čiščenje pribora ni zadosten ukrep in da v teh primerih še vedno obstaja tveganje bakterijskih okužb.

V vseh treh zaporih smo ugotovili, da droge v zaporu uporablja manj oseb kot pred nastopom kazni, še posebej se je zmanjšalo število oseb, ki so droge injicirale. Pred nastopom kazni je droge med obsojenci v ZPKZ Ljubljana injiciralo 22 oseb, v zaporu pa samo 8. 11 obsojencev v zaporu heroin uporablja na druge načine (snifanje, kajenje na folijo). V ZPKZ Dob je 39 obsojencev potrdilo, da so kadar koli v življenju injicirali droge, 11 oseb injiciranje drog nadaljuje tudi v zaporu. V ZPKZ Ig je 10 obsojenk potrdilo, da so kadar koli v življenju injicirale droge, 2 osebi injiciranje drog nadaljujeta tudi v zaporu. Nismo pa uspeli izvedeti, ali je vzrok za to v pomanjkanju sterilnega pribora ali zavedanju uporabnikov drog o mogočih tveganjih.

Spolnost

Spolne odnose v ZPKZ Ljubljana je potrdilo 6 oseb (11 %). Te osebe ne uporabljajo zaščitnih sredstev pred spolno prenosljivimi boleznimi, čeprav je večina obsojencev, ki ima spolne odnose v zaporu, poročala, da imajo možnosti priti do kondomov, če bi jih potrebovali. V ZPKZ Ig od dveh oseb, ki sta poročali, da imata spolne odnose v zaporu, ena nikoli ne uporablja zaščitnih sredstev pred spolno prenosljivimi boleznimi, druga pa občasno. V ZPKZ Dob pa je 30 % obsojencev poročalo, da imajo spolne odnose v zaporu (število je mogoče višje tudi zaradi dejstva, da v tem zaporu obstaja možnost prenočevanja obiskovalcev), polovica teh obsojencev pa nikoli ne uporablja kondoma. Zato je vseeno treba opozoriti na veliko tveganje za širjenje spolno prenosljivih okužb.

Tetoviranje

Za vse tri zapore smo ugotovili, da so se obsojenci in obsojenke večinoma tetovirali zunaj zaporov in da so bile pri tetoviranju večinoma uporabljene sterilne igle oz. pribor. V ZPKZ Ljubljana se je od 27 oseb, ki so tetovirane, 7 oseb tetoviralo v ZPKZ Ljubljana, 4 pa v drugem zaporu. V ZPKZ Ig je tetoviranih 7 obsojenk, od tega sta se 2 tetovirali v zaporu. V ZPKZ Dob je tetoviranih 87 oseb – 19 se jih se je tetoviralo v ZPKZ Dob, 19 pa v drugem zaporu.

Potreba po implementaciji programa zamenjave sterilnega pribora v zapore

V zadnjem delu raziskave smo preverili mnenja obsojencev o uvedbi programa zamenjave pribora za injiciranje drog v zapore. Zanimalo nas je mnenje oseb, ki so v življenju že injicirale droge, in tudi tistih, ki drog niso nikoli uporabljale. V veliki večini je projekt dobil podporo. V ZPKZ Ljubljana od 22 obsojencev, ki so kadar koli v življenju injicirali drogo, 18 oseb podpira uvedbo projekta, med njimi vsi, ki droge injicirajo tudi znotraj zapora. V ZPKZ Ig vseh deset obsojenk, ki so kadar koli v življenju injicirale droge, podpira uvedbo projekta zamenjave sterilnega pribora za injiciranje. Najmanj podpore smo ugotovili v ZPKZ Dob, kjer projekt podpira 22 (56 %) od 39 oseb, ki so priznale, da so kadar koli v življenju injicirali droge.

Od 16 obsojencev v ZPKZ Ljubljana, ki niso nikoli injicirali drog in so podali svoje mnenje glede uvedbe projekta, jih 9 projekt podpira, 7 pa jih nasprotuje. Od 7 obsojenk v ZPKZ Ig, ki niso nikoli injicirale drog, 4 podpirajo uvedbo projekta, 3 obsojenke pa projektu nasprotujejo. V ZPKZ Dob pa jih od obsojencev, ki niso nikoli injicirali drog, 49 podpira uvedbo projekta zamenjave pribora, 33 pa temu nasprotuje.

ZAKLJUČEK

Zamenjave sterilnega pribora za injiciranje drog v zaporih v teh letih nismo mogli izvajati, ker tega ni dopuščala slovenska zakonodaja. Dostopnost do sterilnega pribora za injiciranje drog je sicer kot ena izmed aktivnosti zapisana že v Resoluciji o nacionalnem programu na področju drog 2004–2009 (ReNPPD 2004). Resolucija med drugim določa naslednje:

–               zagotoviti osebam na prestajanju kazni zapora določeno znanje o drogah in načinih obravnave ter s tem spodbuditi odgovornost zapornikov za lastno zdravje;

–               da se zaradi preprečevanja okužbe z nalezljivimi obolenji (HIV, hepatitis B in C itn.) omogoči zapornikom enakost storitev, kot so dostopne v širši družbi;

–               da se zagotovi odvisnim od drog možnost za alternativno prestajanje kazni v terapevtskih skupnostih in drugih oblikah zdravljenja ter socialne rehabilitacije;

–               Slovenski ReNPPD je usklajen z evropsko strategijo, vendar se v Sloveniji program zamenjave sterilnega pribora za injiciranje drog še ne izvaja.

Slovenska zakonodaja je do leta 2008 uživanje drog v zaporu uvrščala med hujše disciplinske prekrške, zato tudi ni bilo dovoljeno posedovati pribora za uživanje drog. Leta 2008 so začele veljati spremembe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 76/2008 z dne 25. 7. 2008), kjer uživanje drog ni več disciplinski prekršek. S spremembami omenjenega zakona so se odprle možnosti za vpeljavo programa zamenjave pribora za uživanje drog. Ponovno so se možnosti za implementacijo omenjenega programa zaprle s sprejetjem Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (Uradni list RS, št. 85/2009 z dne 30. 10. 2009), ki v prvem in sedmem odstavku 33. člena določa: »(1) Če pravosodni policist pri osebnem pregledu obsojenca, pregledu bivalnih prostorov, pošiljk ali prtljage najde predmete ali substance, ki jih obsojenec ne sme imeti pri sebi, ali če najde stvari, ki jih je treba odvzeti, jih pravosodni policist zaseže in skupaj s poročilom izroči poveljniku.; (7) Predmeti ali substance, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za uporabo pri izrednih dogodkih v zavodu (pobeg, napad, pribor za uživanje drog …) in niso last obsojencev ali predmet kaznivega dejanja, se hranijo v zavodu.«. Podrobneje življenje v zaporih urejajo hišni redi, ki so interni dokumenti vsakega zavoda.

Pri pregledu zakonov, pravilnikov in hišnih redov lahko ugotovimo, da ti nikjer izrecno ne prepovedujejo posesti pribora za uživanje drog. Edina omemba pribora je v 33. členu že omenjenega Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov, kjer se zdi, kot da je nepremišljeno navržena v omenjeni člen. Z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij so uživanje drog izključili iz hujših disciplinskih prekrškov, leta 2009 pa so to uvrstili med izredne dogodke. Po naših podatkih zaprte osebe ne smejo imeti pripomočkov za uživanje drog in so jim le-ti zaseženi, če jih pazniška služba odkrije.

Na potrebo po uvedbi takega projekta v zaporih nas že od samega začetka opozarjajo uporabniki/-ce drog, ki prestajajo kazen zapora, potrebo po omenjenem projektu pa so že leta 2002 ugotovili tudi izvajalci raziskave Tvegana vedenja v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (Hren in sodelavci 2002). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), UNAIDS in Svet Evrope že več kot deset let opozarjajo, da je treba obsojenim osebam zagotoviti enako zdravstveno oskrbo, kot jo imajo osebe na prostosti, kar vključuje tudi zamenjavo sterilnega pribora za injiciranje drog. Z uvajanjem projekta se ne spodbuja uporabe drog, aktivnosti le zmanjšujejo škodljive posledice uporabe drog.

Čeprav je bila v slovenskih zaporih že večkrat ugotovljena potreba po uvedbi dodatnih aktivnosti zmanjševanja škode zaradi drog, se določene aktivnosti še vedno ne izvajajo. Hkrati se povečuje tudi število uporabnikov drog, ki so na prestajanju kazni zapora. Po podatkih Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (letno poročilo UIKS 2009) je bilo v letu 2009 v Sloveniji prepoznanih 1.209 zaprtih oseb, ki so imele težave zaradi uživanja nedovoljenih drog. Delež zaprtih oseb, ki imajo težave z drogami, je bil v letu 2009 25-odstoten, v letu 2000 pa 7,6-odstoten (UIKS – letno poročilo 2000). Po podatkih uprave je bilo v letu 2009 med zaprtimi, ki so imeli težave z drogo, 66 % takih, ki so imeli izkušnjo z drogo že pred nastopom kazni. 34 % jih je torej prvič poskusilo drogo v zaporu. Poročilo tudi navaja, da od leta 2001 zaznavajo konstantno naraščanje vnosa nedovoljenih drog. Kot je razvidno iz Letnega poročila UIKS (2007), je bilo v letu 2007 prepoznanih 1.090 zaprtih oseb (25 % vseh zaprtih), ki so imele težave zaradi uživanja nedovoljenih drog. V primerjavi z letom prej se je njihovo število povečalo za 14 %.

Glede na v raziskavi pridobljene podatke in mnenja obsojencev/-nk zato podajamo naslednje predloge:

–               Uvedba zamenjave sterilnega pribora za injiciranje drog v ZPKZ Ljubljana prek iglomatov in v ZPKZ Ig prek nevladne organizacije Stigma.

–               Dogovor z zaposlenimi v obeh zaporih o stopnji nadzora in sodelovanju, če se začne izvajati projekt zamenjave pribora.

–               Treba je najti rešitev, kako v projekt vključiti samo osebe, ki droge že injicirajo.

–               Predstavitev pozitivnih vidikov projekta obsojencem/-kam, ki nasprotujejo uvajanju projekta.

–               Nadaljevanje seznanjanja o hepatitisu C in HIV-u.

–               Obsojencem in obsojenkam zagotoviti dostop do informacij o varnejši spolnosti.

–               Uvedba oddelkov brez drog »drug free«.

–               Zagotoviti večjo dostopnost do anonimnega prostovoljnega testiranja na hepatitis C in HIV.

Literatura

–               Hren in sodelavci (2002): Tvegana vedenja v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora.

–               Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov: Uradni list RS, št. 85/2009 z dne 30. 10. 2009.

–               Resolucija o nacionalnem programu na področju drog 2004–2009 (ReNPPD): Uradni list RS, št. 28/2004 z dne 25. 3. 2004.

–               Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij (2000): http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/uiks/porocilo_uiks_2000.pdf.

–               Uprava za izvrševanje kazenski sankcij (2007): http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/uiks/Letno_porocilo_07_web.pdf.

–               Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij (2009): http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/uiks/2010/LP__2009_-_kon%C4%8Dna_verzija-100407_01.pdf.